Organizacija
Naprava je bila bolj ali manj izdelana, mi pa smo se predvsem spraševali, kako neki bomo vse to sploh izmerili. Dejstvo, da si celotnega načina merjenja vsi nismo mogli predstavljati, nam ni vzelo navdušenja. Opombe demonstratorja, da je projekt skupinsko delo, so nas dodatno spodbudile, da smo si naloge razdelili. Tako za nikogar ni bilo prenaporno, pravzaprav bi lahko rekli, da smo prav uživali. Imeli smo snemalca in fotografa, ki sta poskrbela, da smo vse dokumentirali, nepogrešljivo tajnico, ki je zapisala vse bolj in manj pomembne ugotovitve in rezultate, dva odčitovalca, ki sta ves čas strmela v tehtnico in mikrometer, ter dva glavna mojstra, ki sta koordinirala celotno dogajanje.
Začetek merjenja
Najprej smo se posvetili merjenju posedanja tehtnice, saj bi lahko to precej vplivalo na natančnost naših meritev. To smo storili tako, da smo izmerili razdaljo do magnetov (ki naj bi ostala nespremenjena) pri majhni in pri veliki sili.
Težave
Precej zaskrbljeni smo postali, ko se tehtnica kar ni hotela umiriti, saj je pred tem normalno delovala. Edini sprejemljiv razlog se nam je zdel ta, da bi se konica mikrometra vdirala v leseno palčko, ki je bila nameščena v cevki nad magnetom. Izkazalo se je, da res pomaga, če nad leseno palčko dodamo še medeninasto ploščico.
Nadaljne meritve
Za začetek merjenja smo s pomočjo dveh medeninastih palčk, ki smo ju vstavili med magneta, določili začetno razdaljo.
Prvi del meritev smo opravili tako, da smo desko, na katero je bil pritrjen vrh mikrometra, obremenjevali z utežmi in je sila delovala na vrh mikrometra – vlekla ga je navzgor, da njegova teža in vzmet nista pritiskali magneta navzdol. To navzgor delujočo silo smo spreminjali kar z roko in z dodajanjem novih uteži.
Drugi del pa je potekal tako, da smo želeli magneta čim bolj približati in smo zato uteži postavljali na desko nad vrhom mikrometra ter s tem povzročali dodatno silo navzdol.
Silo smo zmerili na vsake pol milimetra. Največ dela smo imeli zaradi premajhnega merilnega območja tehtnice in mikrometra. Pri mikrometru smo zato dvakrat dodali v cevko medeninasto palčko in tako povečali obseg (to razdaljo smo kasneje prišteli). Paziti smo morali le, da smo začeli tam, kjer smo prej končali, torej da smo mikrometer obremenili tako, da je tehtnica kazala približno enako kot prej.
Med merjenjem smo morali zamenjati tudi tehtnico, saj je bilo merilno območje prve, bolj natančne, le do 600 gramov, mi pa smo želeli meriti tudi čez 1000 gramov. Tehtnici smo zamenjali, a smo morali zopet paziti na ujemanje nadaljnih meritev, saj se je spremenila tudi razdalja – spodnji magnet smo morali postaviti na še dodaten kos lesa, saj je bila druga tehtnica veliko nižja od prve.
 |
 |