Drug način določanja potence je z merjenjem nihajnega časa sistema dveh magnetkov, obrnjenih tako, da se med seboj odbijata. Na to možnost smo bili opozorjeni že na začetku našega projekta, a se nam je zdelo direktno merjenje sile s tehtnico nazornejše. Kljub temu smo na koncu na hitro sestavili aparaturo in napravili nekaj meritev. Oba magnetka smo (z istoimenskima poloma nasproti) dali v navpično postavljeno plastično cev. Izmerili smo višino, na kateri je lebdel zgornji magnet in cevko na tej višini ovili s približno 50 ovoji bakrene žice. Žico smo povezali na osciloskop. Lebdeči magnetek smo s palčko potisnili k spodnjemu in palčko hitro odmaknili (ali pa spustili palčko, da je nihala skupaj z magnetkom). Magnetek je zanihal, ob vsakem nihaju pa se je v žici inducirala napetost. Z osciloskopa smo lahko enostavno odčitali nihajni čas t₀, iz katerega lahko za majhne odmike direktno izrazimo potenco n.

Izpeljava:
(vir: Am. J. Phys., Vol. 51, No. 11, November 1983)
V ravnovesni legi velja:

	F = mg = k/rn,

kjer je r razdalja med magnetoma.
Ko zgornji magnet za x izmaknemo iz ravnovesne lege je rezultanta sil na magnet enaka

	F = - mg + k/(r + x)n

Če je x << r, ulomek razvijemo po Taylorju in obdržimo le prva dva člena v razvoju:

	F = - mg + k/rn – nkx/rn+1

Z upoštevanjem enakosti k/rⁿ = mg končno dobimo

	F = - mg + mg – mgnx/r = - (mgn/r)x

Magnet torej niha s frekvenco ω₀ = (ng/r)^½. Od tod izrazimo n = ω₀²r/g = (2Π)²r/(gt₀²).
Naša merjenja so dala naslednje rezultate:

m[g]	t[ms]
27,95	76
27,95	88
27,95	88
27,95	68
27,95	64

Opomba: amplituda napetosti okoli 150 mV

V enačbo vstavimo okvirne vrednosti r = 0˙035 m (približna razdalja med centroma magnetov pri dani masni obremenitvi) in povprečen t ₀ = 77 · 10^-3 s. Po gornji formuli dobimo za n vrednost okoli 24, kar nam daje vedeti, da je bilo z našim postopkom nekaj hudo narobe.
Kot možen vzrok za tako veliko odstopanje lahko povemo, da je bila krivulja nihanja inducirane napetosti dobro vidna le na začetnem delu grafa. Nihajni čas smo tako tudi odčitali z začetka grafa, odmiki pa tedaj še niso bili dovolj majhni.

V članku S. Defrancesca in V. Zanettija (objavljen v Am. J. Phys., Vol. 51, No. 11, November 1983, od koder je citirana tudi gornja izpeljava) je opisana obratna pot, kako magnetke pripraviti do nihanja z lastno frekvenco. Tuljavo v zgoraj opisani konstrukciji povežemo z generatorjem, ki daje šibek izmenični tok z nastavljivo frekvenco. Avtorja članka navajata, da je frekvenco, pri kateri je amplituda nihanja največja, možno razmeroma natančno določiti. Če je tok zadosti šibek, se magnetek na nelastne frekvence sploh ne odziva.