Prvo srečanje:
Po začetnem spoznavanju smo se lotili dela. Nikomur ni bil jasen natančen princip delovanje indikatorja. Za začetek smo nekaj indikatorjev izrezali iz baterije za meritve. Najprej nas je zanimalo območje, pri kateri napetosti in pri kakšnem toku je baterija po proizvajalčevih zagotovilih dobra in kje je baterija prazna (glej meritve). Po teh meritvah smo poskusili razvlozlati princip delovanja (glej teorija). Ko smo ugotovili način delovanja smo se dovorili za potek dela naslednji teden.

Drugo srečanje:
Sedaj smo usmerili vse sile v lasten model indikatorja. Prva težava je bila termično občutljiv material. Ideje so bile: uporaba originalnih indikatorjev, pri čemer je bila problem majhnost. Druga ideja je bila nabava takšnega materiala v trgovini. Težava se je pojavila z nabavo. Tretja ideja je bil fax papir. Problem se pojavi, ker meritev ni ponovljiva in bi morali za vsako meritev zamenjati papir. Na koncu smo se le odločili za proizvajalčev indikator. Težavo z majhnostjo smo rešili z nabavo večih baterij. Druga prepreka je bil prenosnik toplote na indikator. Za začetek smo poizkusili kar z uporovno žico. Poiskali smo žico, katera se dovolj segreje, da obarva indikator. Ta model se ni izkazal za dobrega, ker je bilo žico težko enakomerno prisloniti k indikatorju, kar je povzročilo nenenakomerno obarvanje indikatorja. Druga ideja je bila v trikotnik izrezana alu folija, kar se je tudi izkazalo za slabo idejo, ker se folija ni dovolj segrela ba bi indikator spremenil barvo. Nadalje smo poskušali z navito uporovno žico, kar naj bi izboljšalo kontakt z indikatorjem. Vse te ideje so pokazale preveč pomankljivosti, da bi bile koristne za naš model. Nakar smo le dobili "genialno" idejo, da bi naredili 'digitalen' merilnik iz uporov. Nakar smo le še teoretično obdelali, kaj bomo delali na tretjem srečanju.

Tretje srečanje:
Zadnji teden smo se pripravili na končanje končnega izdelka. Imeli smo pripravljene indikatorje, ki smo jih pobrali z Duraccelovih baterij. Prvotni namen je da bi za upornike, ki bi se greli in »prižgali indikator« uporabili uporovno žico. Pri tej žici je problem dobiti točno določeno upornost, ki je pogojena z dolžino; to bi še nekako šlo, večji problem je stična ploskev med indikatorjem in žico. Zato smo se odločili da bomo uporabili SMD (Surface Mounted Device - površinsko montirani element) upore, ravno zaradi ravne ploskve, ki jo imajo; pa tudi majhnost (ca. 4*3mm) je bila v redu, ker so se prilegali našim indikatorjem. Zaradi poenostavitve izbire upornosti, smo uporabili 9V baterijo. Zato smo lahko izbrali SMD upore ki so bili na voljo, torej večje: od 1 ohm naprej. Pri 1.5V nalogi bi morali uporabiti upore ki bi se začeli pri desetinki ohma, ki pa jih je težko dobiti oz. so dragi, sicer bi se baterija že prej sesedla. Dodali smo še predupor za veliko moč, ker se skozi SMDje ni porabil ves tok. Vse skupaj smo nalepili na stekleno ploščo, da se je z ene strani lepo videlo indikatorje na drugi strani pa smo z lahkoto "operirali" z vezjem. Povečan indikator smo preizkusili z novo in staro baterijo. Stvar je lepo delovala. Po pričakovanjih, kar je pomenilo tudi, da so bili naši izračuni točni.