Naša naloga je bila narediti senzor za vklop avto brisalca stekla. Sprva nismo imeli prav veliko idej. Po premisleku smo dobili idejo, da bi na podlagi že narejenega senzorja (ki deluje na IR svetlobo), naredili podobnega. Podatke smo iskali na spletu, avtoservisu,... Nato smo se naloge lotili praktično: vzeli smo steklo, ga pod kotom vpeli na stojalo, tako da smo nanj lahko posvetili z IR diodo. Na podlagi odbite svetlobe, ki smo jo zaznali v senzorju, smo poskušali ugotovi razliko toka, ko je bilo steko suho in ko je bilo polito z vodo. Ugotovili smo, da ni velike spremembe toka. Nato smo se lotili bolj točnih meritev z laserjem, ki ima dovolj tanek žarek, da se od stekla odbijeta dva žarka. Prvi žarek se odbije od spodnje plasti stekla, drugi pa od zgornje plasti stekla. Ko na zgornjo plast pade voda se laserski žarek oslabi zaradi razkropitve žarkov. Senzor žarek zaznava kot oslabljen in vklopi brisalce.
Druga ideja je bila da naredimo senzor na podlagi kapacitivnosti kondenzatorja, pri čemer je bila sprememba kapacitivnosti iz 20pF na 40pF, vedar je to tako majhna vrednost, da je ni mogoče zaznati s preprosto aparaturo.Ta pa ni cenovno primerna za vgradnjo v avtomobil.
Tretja ideja je bila, da izmerimo upornost. Ta rešitev je tudi cenovno primerna. Tako je tudi ta poizkus uspel, čeprav je naš mentor hotel, da to naredimo s svetlobnimi žarki, nam je tudi pri tej rešitvi zelo pomagal. S skupnimi močmi nam je uspelo (več glav več ve).
Iz treh predlaganih možnosti za izdelavo senzorja smo praktično sestavili in poskusli dve: napravo s kondenzatorjem kot prevodnikom ter napravo z laserjem in optičnim senzorjem.
Kljub temu da nimamo nobenih številskih meritev smo lahko učinkovitost naprav ocenili kvalitativno. Realne tovrstne naprave izkoriščajo metodo z laserjem in senzorjem, ki zaznava motnje (vodne kapljice) na vetrobranskem steklu.
Naš poskus z laserjem se ni izkazal za zelo učinkovitega, saj je bilo oslabljenje curka očitno premajhno (morda zaradi slabe usmeritve laserja, postavitce leč, ipd.). Poleg tega pa smo imeli na voljo le večjo lasersko napravo in senzor, tako da smo tak način izdelave ovrgli tudi iz praktičnih razlogov.
Poskus s kondenzatorjem se je izkazal veliko učinkovitejši, vezje smo sestavili na poskusni plošči in videli, da je LED dioda zasvetila takoj ko je na kondezatorju padla kapljica vode. Asistent nas je opozoril, da bi katerikoli prevodnik ki bi se "znašel" med ploščama kondenzatorja sprožil delovanje tranzistorjev ter vklopil diodo. Kljub opombi smo poskus nadaljevali v to smer in tako sestavili končni izedelek.