Če s pomočjo UV merilnikov izmerimo delež UV svetlobe v celotni osvetljenosti, lahko po naslednjem postopku izračunamo delež izsevane moči UV svetlobe glede na celotno izsevano svetlobno moč.
P(uv) / (P(uv)+P(vidna)) = delež UV glede na celotno izsevano moč.
Težava je zgolj v tem, da je moč pri naših merilnikih za vidno svetlobo podana v luxih, za UV svetlobo pa v mW/m^2. To težavo je moč premagati s pomočjo Planckovega dela. Ker so luxi fiziološka enota seveda nastane problem, kolikšen je pretvornik med luxi in vati ob poljubni svetlobi. Matematično je to rešljivo z razrešitvijo planckovih funkcij:
kjer je u - energija na kubični meter glede na valovno dolžino svetlobe. k,c in pi so konstante.
Dodatno vemo, da so luxi definirani kot normirana gausova krivulja z maximumom pri lambda = 550nm; to je točka v kateri se zgoraj navedena enačba za valovno dolžino glede na luxe pretvarja z maksimalnim koeficientom 1. Ta koeficient nato pada in se približa nič pri mejnih vrednostih našega vidnega spektra 400nm ter 700nm.
Celotna izsevana moč v vidnem spektru po luxih je tedaj integral kompozicije obeh funkcij po valovni dolžini:
Int[u(lambda)*V(lambda)]d(lambda)
kjer je u - zgoraj navedena funkcija razporeditve izsevane moči po valovnih dolžinah, V - funkcija relativne barvne občutljivosti človeškega očesa.
Ta zalogaj presega naše trenutno znanje matematike, saj je ta integral nerazrešljiv, možno bi ga pa bilo izračunati numerično. Kljub vsemu smo se v skupini odločili za drugačno taktiko reševanja težav z luxi, kot bo bolj razvidno v razdelku "rešitve". Za radovedne navajamo povezavo na wikipedijo, kjer je teorija porazdelitev zelo nazorno prikazana, je pa zaradi zahtevnosti ter naše ciljne publike morda neprimerna za detaljnejšo obravnavo na tem mestu.
