TEORIJA

Zvok je longitudinalno (vzdolžno) valovanje, ki se siri v snovi- v našem primeru preko zraka.   Takšno širjenje valovanja je posledica lokalnih sprememb zračnega tlaka. Hitrost je odvisna od snovi v kateri se zvok širi. V vsaki snovi je hitrost konstantna in določa valovno dolžino zvoka.

Velja zveza: λ=c/n (pri čemer je c hitrost, λ valovna dolžina, n pa frekvenca).

Vidimo, da sta valovna dolžina in frekvenca v obratnem sorazmerju, kar pomeni da s padanjem prve količine druga naraste in obratno.

Človeško uho je najbolj občutljivo na območju med 2∙10³ Hz in 3∙10³ Hz.

Jakost zvoka je fizikalna količina, določena kot gostota energijskega toka zvočnega valovanja in pove, koliko energije pride pri potujočem zvočnem valovanju v enoti časa skozi enoto površine. Mednarodni sistem enot predpisuje za jakost zvoka izpeljano enoto W/m².

Jakost se spreminja z razdaljo od zvočila. Za točkasto zvočilo, ki oddaja energijski tok P enakomerno na vse strani velja izraz:

j=P/S. V primeru točkastega zvočila ima valovna fronta obliko krogelne lupine, katere površina je 4pr², zato velja: j=P/S=P/4pr². Jakost zvoka pojema obratno sorazmerno s kvadratom razdalje od zvočila.To se zgodi zato, ker se energija širi v vse smeri prostora.

Jakost zvoka lahko izmerimo tudi z razlikami v tlaku, ki jih povzroča zvok. Velja naslednja zveza j=p²/( 2∙ρ∙c), kjer je p maksimalna sprememba zračnega tlaka, ρ je gostota zraka in c hitrost zvoka.

S pomočjo jakosti zvoka lahko definiramo tudi glasnost, in sicer kot 10∙log₁₀(j/j_o(n)), pri čemer je j_o(n) najnižja jakost zvoka, ki jo pri določeni frekvenci še lahko slišimo. Enota za tako definirano glasnost je fon. V veljavi pa je tudi t.i. Decibelova skala, ki glasnost definira kot 10∙log₁₀(j/j_o), kjer računamo s konstantno vrednostjo j_o=10^-12W/m², kot enoto pa navajamo decibel.