Svetloba je elektromagnetno valovanje z valovnimi dolžinami od približno 400 do 700 nanometrov. Je kvantizirana v enote, ki jih imenujemo fotoni.
Svetlobni tok je definiran kot energija, ki preteče skozi dano ploskev(pravokotno na žarke) v enoti časa. Celoten svetlobni tok, ki ga oddaja svetilo, imenujemo svetlobna moč.
Gostota svetlobnega toka je definirana kot kvocient toka s prečno ploskvijo, skozi katero tečejo žarki - svetlobni tok na enoto površine.
Za točkasto svetilo je gostota svetlobnega toka torej enaka
kjer je P moč svetila, r pa oddaljenost.
To enačbo smo uporabili pri prvi meritvi, ko smo za izračun svetlobnega toka uporabili naklonski koeficient krivulje na grafu odvisnosti gostote svetlobnega toka od 1/r2.
Pri tem grafu je smerni koeficient k enak
preko njega pa smo izračunali svetlobno moč svetila.
Oko ni enako občutljivo na različne valovne dolžine svetlobe - najbolje zaznavamo rumenozeleno svetlobo z valovno dolžino 560 nm (pri tej valovni dolžini je oko eno najbolj učinkovitih sprejemnikov svetlobe). Iz praktičnih razlogov so strokovnjaki, ki se ukvarjajo z razsvetljavo, razvili 'fiziološko svetlobno enoto', imenovano lumen. Lumen je definiran tako, da ustreza 1W rumenozelene svetlobe šeststoosemdesetim lumnom, za druge valovne dolžine pa moramo to razmerje pomnožiti z relativno spektralno občutljivostjo očesa. Če bi torej hoteli pretvoriti meritve iz lumnov v watte, bi morali poznati spekter, ki ga oddaja svetilo, nato vrednosti posameznih valovnih dolžin pretvoriti v watte po zgornjem razmerju in te vrednosti še pomnožiti s konstanto - relativno spektralno občutljivostjo očesa. Če te vrednosti seštejemo, dobimo moč svetila v wattih.
Pri odboju svetlobe je vpadni kot enak odbojnemu. Pri tretji meritvi smo iskali moč, potrebno za enako osvetlitev podlage pri vseh treh vrstah svetil.
To smo opravili posredno z merjenjem električnega toka in napetosti. Moč smo nato izračunali prek naslednje formule:
