Pri uporabi različnih goriv, se zaradi različnih kemijskih lastnosti tvorijo drugačne količine in drugačne vrste produktov. Pomembno je dejstvo, da bomo reakcije popolne oksidacije veljale le ob dovoljšnjih koncentracijah kisika. Ko se koncentracija kisika zmanjša, se začne namesto ogljikovega dioksida proizvajati ogljikov monoksid. Pri tej reakciji je ravnovesno množinsko razmerje med plinom, ki vstopa v reakcijo – kisikom, in nastalimi produkti drugačno, prav tako je drugačna koncentracija vodne pare, ki se pozneje kondenzira, in se s tem ustvari razliko tlakov. Če v reakcijo vstopi več kisika, je tudi produktov več. Posledično je tudi razlika tlakov večja.
Enačbe gorenja uporabljenih goriv:
Pri gorenju parafina se parafin spaja z kisikom iz zraka. Parafin je mešanica alkanov (ogljikovodikov), ki vsebuje 20-40 ogljivih atomov. Nastajata pa plinasta voda oz. vodna para in ogljikov dioksid po naslednji enačbi:
Enačba nam pove, da se v sorazmerju porabi 61 molov kisika za nastanek 40 molov ogljikovega dioksida in 42 molov vodne pare.
Vidimo, da se najprej sprosti 43% več molov plinastih produktov glede na kisik, po kondenzaciji vode nam ostane 43% manj plinastih produktov kot začetnega kisika, kar pomeni, da je razlika v tlakih nekoliko večja kot pri gorenju parafina. Etanol (96%) gori pri nižjih koncentracijah kisika kot parafin, kar pomeni, da bo porabil več kisika, ustvaril več plinastih produktov, več vodne pare. Zato je razlika tlakov večja kot pri parafinu.
Množina plinov se zmanjša za 20%. Reakcija je zelo burna, kar pomeni, da je moč plamena velika in zato pogori več kisika in posledično bo zaradi nižjega tlaka raven višja.
Gorenje magnezija se razlikuje od gorenja organskih goriv po tem, da v reakcijo vstopa kisik, plinastih produktov pa ni. To pomeni, da se tlak zniža zgolj zaradi padca množine kisika, popolnoma neodvisno od produktov. Več kisika kot bo zgorelo, večja bo razlika v tlakih, višja bo gladina vode.
