TEORIJA

     »Meja mežikanja« je dobro poznan koncept s področja psihofizike vida. Definirana je kot frekvenca, pri kateri se ponavljajoči svetlobni dražljaji zlijejo v nepretrgano zaznavanje. Obstaja 6 parametrov, ki določajo to mejo:

  •  Frekvenca svetlobnega izvira
  • Amplituda jakosti izvira: Z večanjem razlike med najsvetlejšo in najtemnejšo točko v časovni odvisnosti izvira oko lažje zazna motnje. Mejna frekvenca zazanavanja se poviša.
  • Povprečna jakost izvira: Občutljivost očesa na spreminjajoče dražljaje se povečuje z intenziteto svetlobe, vendar le do določene meje. Čim opazujemo utripanje nad to mejo, lahko na jakost vplivamo tudi s spreminjanjem relativnega trajanja »svetlih« in »temnih« obdobij v svetlobnih motnjah. Naše oko bo to zaznalo le kot spremembo efektivne svetlosti izvira (Talbot-Plateaujev zakon[2]).
  • Valovna dožina svetlobe in položaj slike svetila na mrežnici: Razlike nastanejo zaradi specifičnih lastnosti vsake vrste na svetlobo občutljivih celic. Človeško oko ima štiri vrste na svetlobo občutljivih celic: paličice (za gledanje v temi – črtkasta črta na grafu) in 3 vrste čepkov, specializiranih za določeno svetlobo (barvne črte na grafu)[4]. Poleg tega je tudi koncentracija različnih celic na različnih položajih na mrežnici različna, zato utripanje prej zaznamo s perifernim vidom kot z direktnim gledanjem.
  • Trenutna privajenost očesa na ambientne svetlobne pogoje

Pomembna je tudi utrujenost, ki lahko močno zmanjša časovno ločljivost vida. Ta se zato lahko celo uporablja za kvantitativno merjenje utrujenosti posameznika.

Mejna frekvenca je seveda bolj statistična kot absolutna količina. Določena je kot frekvenca, pri kateri se vsaj v 50% poskusov zazna utripanje[3]. Kvantitativno leži (glede na vse zgoraj omenjene parametre) med 25 Hz in 50 Hz. Večina ljudi ne zazna utripanja nad 75 Hz ne glede na ostale pogoje.

nazaj