ZAKLJUČEK

Potrdili smo našo slutnjo, da s perifernim vidom zaznamo dosti višje frekvence kot z gledanjem naravnost v utripajoče svetilo(LED dioda). Prav tako se naši izmerki odvisnosti frekvence od barve svetila skladajo z občutljivostjo očesa, ki je največja pri zeleni. To bi bilo bolj vidno in zanesljivo, če bi imeli na voljo več diod različnih barv. Poleg tega smo ugotovili, da mejna frekvenca, kjer še zaznamo utripanje, raste z napetostjo na diodi le do neke meje(U=5V), potem pa se ustali. Pomembno vlogo pa igra tudi razmerje časov kjer dioda sveti in kjer je temna. Tu smo videli, da zaznamo vse višje frekvence, bolj kot je čas svetenja krajši.

Kljub »lepim« rezultatom, pa  je potrebno poudariti, da niso preveč natančni, saj je vse napake k meritvam prispeval človeški faktor, ki pa se ga ne da odpraviti. Lahko bi ga zmanjšali, če bi meritve opravilo veliko večje število ljudi in bi iz tega napravili povprečje. Morali pa bi si tudi ustvariti identične pogoje, kot so npr. fiksna razdalja med svetilom in opazovalcem, enaki koti, pod katerimi smo opazovali svetilo, itd.