Izbrali smo si tri oblike posode: kvadratno, valjasto ter piramidalno (erlenmajerica). Preden pa smo stopili prvo kocko smo opravili kontrolni poskus delovanja naši senzorjev: termometra vode, termometra okoliškega zraka ter barometra. Meritve vseh je beležil računalnik preko vhodne postaje Vernier. Vsako topljenje (kot tudi kontrolni poskus) smo posneli v visoki ločljivosti, da bi lahko kasneje opazovali kako se dimenzije ledenih kock spreminjajo pri taljenju. Za snemalno ozadje smo postavili milimetrski papir, pritrjen na leseno desko s stojalom. Ta je kasneje služil kot skala pri odčitavanju spreminjanja dimenzij taleče se kocke.
V vsaki posodi smo nato stopili štirikrat po eno kocko ledu; dve navadni ter dve obarvani z naravni barvilom. Obarvani namreč zato da bi zasledili morebitno konvekcijo kot način prenosa toplote. Ledene kocke smo hranili v hladilniku v zgornjem nadstropju in jih sproti prinašali v karseda termično izolirani posodi v delavnico Hefajst. Vsem kockam smo pred taljenjem izmerili dimenzije ter maso. Trudili smo se, da je volumen vode v posodah ter tudi volumen kock čim bolj konstanten. Prisotnost konvekcije smo nato preverjali še s pomočjo svetlobe; v posodo, v kateri se je talila ledena kocka smo uperili močno svetlobo v upanju, da bomo s kamero zasledili lom svetlobe, saj ima voda pri različnih temperaturah različne lomne količnike.
Težave pri eksperimentu:
• Ugotoviti kdaj se je ledena kocka v posodi dokončno stopi
• Imeti čim bolj enake si ledene kocke
o In nato ohranjanje teh ledenih kock pri enakih dimenzijah
• Preverjati prisotnost sevanja kot prenosa toplote pri taljenju