Potek dela |
|
Za izvedbo projekta smo imeli na voljo 5 tednov. Ko smo dobili naslov in navodila za nalogo, smo imeli en teden za načrtovanje poskusov.
Nato smo tri tedne, enkrat tedensko, imeli triurna srečanja, za izvedbo poskusov.
Sledila pa sta še dva tedna za analizo rezultatov ter pripravo predstavitve oz. spletne strani o našem projektu.
|
Predpostavke |
|
Predpostavili smo, da bodo rezultati, ki jih bomo dobili z uporabo programa drugačni oz. "slabši" od tistih, ki smo jih izmerili na roke.
Izkazalo se je, da so rezultati enaki.
Predpostavili smo si, da bodo rezultati boljši če bomo kamero postavili na vrh škatle in vir svetlobe tudi,
vendar se takšna postavitev ni izkazala za pravilno, saj sta bila kamera in svetilo preblizu drug drugega.
Ker je vir svetlobe tik ob kameri, je ta močna svetloba zmotila kamero.
Nato smo preizkusili svetlobo postaviti na vrh, kamero pa ob strani:
|
Slika 1: Postavitev poskusa
|
|
Ta postavitev se je izkazala za ugodno. Svetloba je ravno prav osvetlila celoten prostor in posledično tudi roko.
|
1. SREČANJE |
Na prvem srečanju v delavnici Hefajst smo prvič videli, s kakšno opremo bomo delali.
Dobili smo spletno kamero za snemanje posnetkov kože. Potrebovali pa smo tudi svetilo.
Uporabili smo kar svetilko na pametnem telefonu. Najprej smo morali ugotoviti kako kamera deluje, nato pa smo postavili našo ˝sceno˝.
V kartonasto škatlo, ki je bila iz ene strani odprta, smo na vrhu izrezali luknjo, skozi katero smo usmerili svetilko, ob strani pa smo izrezali luknjo za kamero.
Eden od članov ekipe je bil opazovana oseba, katere kožo smo snemali. Ker na takrat še nismo imeli programa za analizo posnetkov, smo lahko le snemali.
Poskusili smo snemati kožo na zapestju, pod komolcem in na prstu. To smo naredili v dveh okoliščinah; ko je bila opazovana oseba spočita in po fizični aktivnost.
Slednje se je izkazalo za neuspešno metodo, ker se je potem roka opazovane osebe preveč tresla za kvaliteten posnetek, ki bi ga bilo mogoče zanesljivo analizirati.
Istočasno s snemanjem kože opazovane osebe, smo tudi na zapestju merili frekvenco srčnega utripa. Te meritve smo nato imeli za kontrolni poskus.
|
2. SREČANJE |
|
Na drugem srečanju smo naredili še več posnetkov. Tokrat smo se odločili snemati s svetili različnih barv. Imeli smo modro, rdečo, zeleno in rumeno svetilko, katerim smo lahko določali jakost žarenja.
Poleg tega pa smo imeli tudi belo svetilko na telefonu. Takrat smo že imeli spisan program za analizi posnetkov, vendar se je izkazalo, da ne deluje, zato nam zopet ni uspelo narediti nobene analize posnetkov.
|
3. SREČANJE |
Na zadnjem srečanju nas je čakalo ogromno dela. Ker je tokrat program za analizo posnetkov deloval, smo se seveda najprej analizirali nekaj posnetkov, da bi ugotovili, kateri so najboljši.
To pomeni; na katerem mestu snemanja so rezultati najbolje vidni in pri kateri osvetlitvi.
Ugotovili smo tudi, da na kvaliteto posnetkov močno vpliva kvaliteta kamere.
Zaradi avtomatiziranih funkcij novejših kamer smo naleteli na težave. Novodobne kamere samodejno uravnavajo belino in izostritev.
Naša kamera je belino samodejno naravnala na visoko vrednost, zato zaradi premočne bele svetlobe nismo uspeli dobiti pravih informacij.
Napako smo odpravili z programom, kjer smo ročno upravljali z belino posnetka in izostritvijo. Belino smo znižali, izostritev pa usmerili naravnost v roko.
Tudi na tem srečanju nam je močno zagodla programska oprema, ker je program deloval zelo počasi. Tako nam tudi tokrat ni uspelo narediti vsega načrtovanega dela.
|
Program |
|
Za analizo posnetkov nam je asistent pripravil poseben program. Video posnetke smo naložili v program in označili področje, katerega smo želeli analizirati.
Program deluje tako, da v označenem območju poišče točke, ki označujejo signale odbite svetlobe.
Te točke sešteje in jih zdeli z številom najdenih točk, torej poišče povprečje in jih nariše na graf. Za vsako vrsto svetlobe, torej rdečo, zeleno in modro, nam izriše graf.
S premikanjem mej izločimo vse sinusne signale, ki presegajo vneseno zgornjo mejo in vse tiste, ki so pod vneseno spodnjo mejo.
Pri izbiri območja moramo biti pazljivi na dve stvari. Kako veliko območje izberemo in kje ga izberemo. Paziti moramo, da območje ni premajhno, saj obstaja možnost, da bo program zaznal le signale motenj oziroma šumov.
V primeru,da označimo preveliko območje, program zazna preveč točk, s tem pa je povečana možnost,da bodo nad signali našega utripa prevladali signali šumov. Pomembno je tudi kje označimo območje.
Ne smemo ga izbrati na neosvetljenem delu posnetka, saj tam ni svetlobe, ki bi se lahko odbijala od naše krvi, kar pomeni, da se na grafu izrišejo točke šumov.
|
Slika 2: Program
|