Uporabili smo cca.1 meter veliko stojalo, na njega pa smo privili prižemo. Na prižemo smo montirali napravo, ki meri silo – silomer. Silomer je bil v našem primeru nekakšna tehtnica, ki vse prejete podatke prenaša na računalnik. Na silomer smo pritrdili plastenko, ter nastavili merilni program na računalniku na 0, kar pomeni da je silomer kazal silo 0. Tako smo, ob dodani vsebini v plastenko, dobili silo teže same vsebine. Vse plastenke smo napolnili z vnaprej določeno vsebino (vodo ali sipko snov). Pri konstantni vsebini in konstantni odprtini, naj bi različne oblike plastenk iztočile vsebino v različnih časih. Konstantno veliko odprtino smo zagotovili z uporabo istega zamaška pri različnih meritvah. Zanimalo nas je, katere oblike plastenk iztekajo snov najhitreje, ter katere sploh snovi ne iztočijo popolnoma.

Za tekočo snov smo uporabili vodo, za sipko pa zrnca majhne repice.

Ko smo vse pripravili za določeno obliko plastenke, smo vse skupaj še enkrat preverili, nato pa zagnali program da je začel meriti težo v časovnih intervalih. Iz plastenke smo odstranili prepreko, da se je začela snov iztekati. Po nekaj minutah se je snov iztekla in program smo zaustavili, meritev pa shranili. Iz dobljenih meritev smo lahko izdelali tudi grafe, iz katerih je razvidno kako se dolčene snovi iztekajo iz različnih oblik. Poudariti je potrebno, da se je nekaj zrn repice prilepilo na plastenko, zaradi pozitivnega naboja med njimi, ker so se v silosu drgnila med sabo, vendar pa je bila ta vsebina v primerjavi s preostalimi podatki zanemarljiva.

Iz pravokotne oblike se snov ni iztčila popolnoma temveč je v njej ostalo še 1N snovi (0.1 kg).

Od vseh enačb smo uporabili le enačbo za masni pretok, ki pravi: