Potek dela

Kaj smo delali?

Na prvem srečanju smo najprej podrobno prediskutirali teorijo našega vakuumskega topa. Zadevo smo sestavili in želeli preizkusiti v praksi. Ker ustreznega izstrelka nismo imeli, smo improvizirali in v lično kepo stisnili list papirja. Izkazalo se je, da za izstrelek premera treh centimetrov zadošča A4 list. Kmalu je zaropotalo in prva izstrelitev je uspela.

Nato pa smo izstrelku izmerili hitrost. Tu seveda ni šlo brez sofisticiranih foto-vrat in skupka elektronike. Vernierjevo elektroniko smo priklopili na računalnik, foto vrata postavili ob ustje cevi in z nekaj truda prepričali program, da nam je do tisočinke natančno izmeril čas preleta našega izstrelka. Dolžino našega izstrelka smo delili s časom in prva hitrost je bila tu. Dosegli smo zavidljivih 20m/s.

Hitrost smo nato izmerili še nekje na 3/4 cevi in ugotovili, da sta hitrosti precej podobni. Nato smo želeli izmeriti podtlak, ki nastane v cevi, ko iz nje s sesalcem posesamo zrak. Ugotovili smo da ne dosegamo zavidljivega vakuuma, saj smo tlaku vrednost uspeli spustiti za dobrih 7% in namerili okoli 93kPa. Težaven del našega laboratorijskega dela je bilo prepričati Vernerjev program, da nam simultano meri hitrost izstrelka in tlak v cevi. Optimisti smo poizkušali celo z dvema merilcema tlaka. Precej zoprno delo, a na koncu nam je uspelo.

Ugotovili smo da tlak v cevi zelo hitro pade. Poleg tega pa se pojavljajo razne motnje v trenutku, ko izstrelek izpustimo. Predvidevamo, da so plod vdiranja zraka v cev. Kmalu smo naš papirnati izstrelek zamenjali z škatlico fotografskega filma in nekoliko povečali hitrost izstrelka.

Nato smo poizkušali se z različnimi obtežitvami izstrelka. Z mikrofonom smo izmerili zvok, ki nastane ob ustju cevi ob izstrelitvi in ugotovili, da so naši merilci tlaka precej boljši, saj posnamejo manj motenj in zato lažje poiščemo ustrezne informacije.