Plovilo za premikanje uporablja princip mahanja s plavutjo v vertikalni smeri, podoben vodnim sesalcem v naravi. Tak princip smo izbrali, ker ne potrebuje smernih stabilzatorjev.
En zamah plavuti šteje, ko se plavut prvič vrne v začetno lego z enako smerjo gibanja kot na začetku; torej je v enem zamahu natanko enkrat v vsaki skrajni legi.
Prenos iz vrtečega v linearno gibanje ustreza 1:1. En vrtljaj izvijača torej ustreza enemu zamahu plavuti. Plavut z vsakim zamahom potisne vodo od plovila, po zakonu o vzajemnem učinku (3. Newtonov) pa zato plovilo potisne v drugo smer.
Ker je krožna frekvenca izvijača in s tem tudi frekvenca zamahov dokaj majhna (nekaj manj kot 2 Hz), je plavut relativno velika, to pa botruje sunkovitemu gibanju.
Ko smo pritrdili plovilo z vrvico na silomer tako, da ga je ta ohranjala na mestu, so bili sunki pogona zelo neenakomerni. Pogon pa je uspel napraviti le valove, ki so se odbijali od robov kadi in povzročali še dodatne sunke; sile nam zato (v premajhni kadi) ni uspelo izmeriti.
Pri izračunih smo vzeli povprečne vrednosti merjenih količin.
Moč (P), ki se troši na motorčku lahko ocenimo iz napetosti (U) in toka (I):

U = 3,9 (1 +- 0,1) V
I = 1,1 (1 +- 0,1) A
P = U*I= 4,3 (1 +- 0,2) W

Končna hitrost, ki jo je plovilo doseglo (vzemimo drugi preizkus, ko je hitrost večja) je tako:

15,9 (1 ± 0,16) cm/s