Kako smo ga (poskusili) narediti
1. SREČANJE
Na prvo srečanje smo vsi prišli le z gradivom iz interneta in z nekaj idejami. Kmalu smo ugotovili, da ne more biti preveč zapleteno: lotili smo se dela, in sestavili prvo, precej grobo verzijo našega kapljača. Pri tej poskusni verziji smo seveda naredili mnogo napak: kot prvo, voda je skozi obroča kapljala iz dveh različnih plastenk, morala pa bi kapljati iz istega vira. Nekaj težav smo imeli tudi z ustvarjanjem kapljanja, saj je naša voda tekla. To smo izboljšali tako, da smo v pokrovčka navzdol obrnjenih plastenk naredili luknjici in ju zamašili s papirjem. Kapljanje smo ustvarili, vendar ni bilo enakomerno. Pozabili smo tudi soliti vodo, ki je kapljala.
Naša lončka sta predstavljali zgoraj odrezani pločevinki koka-kole. Pod njiju smo podstavili plastiko, da smo ju izolirali. Dosti težav smo imeli tudi z geometrijo; voda je kapljala po obročkih, saj ti niso bili postavljeni čisto naravnost.
Tudi konstrukcija naše prve naprave ni bila najbolj genialna. Porabili smo veliko lepilnega traku, prav pa nam je prišla tudi silikonska lepilna pištola. Za ogrodje smo porabili kar laboratorijsko stojalo. Vse skupaj je bilo zelo nestabilno.
Na prvem srečanju se tudi nismo spomnili preveriti prevodnosti različnih delov naše naprave. Tako bi že takoj vedeli, kje je prišlo do kakšne napake. Za povezovanje obročkov z lončki smo namreč uporabili pobarvano žico, ki ni bila prevodna.
2. SREČANJE
Na drugo srečanje smo prišli z malo več predhodnega znanja. Poskušali smo izboljšati našo napravo iz prejšnjega srečanja. Tokrat smo dve plastenki nadomestili s skupnim 'rezervoarčkom', spet smo se veliko ubadali s kapljanjem. Iz vodnega vira je vodila kratka cevka, ki se je takoj razcepila na dva dela. Uporabili smo najtanjšo cevko, ki smo jo povrh vsega ovili z žico, da bi bil pretok vode čez res kar najmanjši. Tu se je pojavila nova težava, namreč v cevke so prišli mehurčki zraka. Ti so ovirali pretok vode. Znebili smo se jih s stiskanjem cevke. Tokrat smo vodo solili. Naredili smo tudi nove obročke in ju s pločevinkama povezali z žicami s krokodilčkom. Tokrat naj bi iskra preskočila na prevodnih palicah.
Spet smo imeli težave z izolacijo, obročka smo namreč pritrdili na leseno palico. Tokrat smo poskušali napravo usposobiti tako, da smo jo po predlogu asistenta predhodno nabili z visokonapetostnim izvirom. Tako smo hoteli 'spodbuditi' dogajanje, da bi naprej steklo samo, vendar naprava še vedno ni delovala.
3. SREČANJE
Na tretjem srečanju smo sklenili našo napravo narediti povsem na novo. Predlog asistenta je bil, da celoten kapljač bolj izoliramo. Tako smo podrli našo staro konstrukcijo, ohranili smo le pločevinki, obročka in rezervoarček, saj je to delalo tako, kot je treba. Nova konstrukcija je bila v celoti oblečena v stiropor. Pločevinke, obročka in cevke so bili vstavljeni v stiroporen 'stolp'. Tudi pločevinki smo še malo predelali – noter smo vstavili dva kovinska valja (v valj zvit kovinski trak), saj pločevinka sama po sebi, zaradi barve, ni bila prevodna.
Tokrat smo preverili prevodnost vseh povezav: med obročkom in lončkom, med palicama in med obročkoma (ki nista smela biti povezana). Videti je bilo, da vse deluje tako kot naj bi. Torej smo poskusili; natočili smo slano vodo v naš rezervoar in opazovali počasno kapljanje skozi obroča. Vendar se žal ni zgodilo nič. Skupaj z asistentom smo še enkrat pretehtali vse možne napake, vendar nismo našli jedra problema.