1. Metoda
Standarden Van de Graaffov generator je sestavljen iz svilnatega (ali iz
kakšnega podobnega upogljivega dielektričnega
materiala) traku, ki je pripet na dva, ponavadi kovinska škripca,
od katerih je zgornji obkrožen z votlo kovinsko kroglo. Dve elektrodi
(kovinski krtački) sta nameščeni tik ob traku pod
spodnjim škripcem in nad zgornjim škripcem znotraj krogle.
Zgornja krtačka je z žico povezana s kroglo, spodnja pa z zemljo.
Visok potencial glede na zemljo je na spodnjem
škripcu, v tem primeru je ta pozitiven. Trak preko spodnje krtačke
prejema negativen naboj, ki uide iz žičk krtačke zaradi influence
električnega polja okoli spodnjega škripca, ki
ionizira zrak okoli krtačke.
Ko pride trak do zgornjega škripca, mu preda nekaj
negativnega naboja (kjer je škripec izoliran od krogle), ki skupaj z nabojem
na traku povzroči dovolj močno električno polje za
ionizacijo zraka ob zgornji kovinski krtački, zaradi
česar prehajajo elektroni preko krtačke na kovinsko kroglo, trak
pa se nabije s pozitivnim nabojem, ki ga prenaša do
spodnje krtačke, kjer se cikel ponovi.
Krogla ščiti zgornji valj in krtačko pred elekričnim
poljem, nastalim zaradi naboja, ki se nabira na njeni
površini in povzroča sprostitev naboja (iskro) in spremembo polaritete traku
ob zgornji krtački. Z nadaljnim premikanjem traku
se krogla nabija, dokler niso izgube naboja (zaradi odtekanja naboja po
napravi in iskrenja) enake naboju, ki priteka. Večja
kot je krogla in dlje kot je od ozemljitve, večji bo
njen končni potencial.
|
2.
Metoda
Drugi
način delovanja temelji na t.i.
triboelektričnem efektu, ki nastane npr. ob drgnjenju drugega ob
drugem dveh različnih materialov. Nekatere snovi se
ob tem nabijejo pozitivno, druge pa negativno. S pozitivnim
nabojem se tako naelektrijo steklo, lasje, usnje, itd., z negativnim
pa teflon, PVC, srebro... Valjčki morajo biti
izolirajoči in skupaj s trakom narejeni iz materialov, ki se naelektrijo z
drugačno polariteto. En valjček mora biti narejen iz materiala, ki se
po triboelektrični skali nahaja nad materialom
traku,
drugi pa pod. Trenje povzroči, da se valjčka nabijeta z
nasprotnima polaritetama.
Močno električno polje iz valjčkov
inducira iskro na konicah krtačk. Iz elektrod se nato
razprši na trak naboj z drugačno polariteto, kot je polariteta valjčkov.
Preostanek delovanja je enak kot pri zgornji verziji generatorja. Ta
tip generatorja je bolj prikladen za domače ali
šolske projekte, saj ne zahteva potencialno nevarnega izvora visoke
napetosti. Kompromis je namreč ta, da ta tip generatorja ne
sproducira tako visokih napetosti kot prejšnji, tudi
težko ga je regulirati, še posebej v vlažnih razmerah, kjer se zmanjša
triboelektrični efekt.
Terminal (zgornja
kovinska krogla) za delovanje ne potrebuje nujno okrogle oblike.
Pravzaprav je najpriporočljivejša oblika krogla z navznoter obrnjeno
krivo ploskvijo na mestu, kjer vstopa trak. Nabiti
prevodniki poljubne oblike znotraj nimajo električnega polja, kar
pomeni, da bi bilo možno neprestano dodajati naboj. Okrogel terminal
pa minimizira okoliško električno polje, kar pomeni,
da je manj ionizacij okoliškega zraka, s čimer lahko dosežemo
višje električne potenciale. |