Potek dela

Pri našem eksperimentu smo potrebovali pripravo za napihovanje balonov, ki bi nam omogočala čim bolj konstantne razmere pri večkratni izvedbi napihovanja.

Začeli smo z zračno tlačilko, ki se ni obnesla iz treh razlogov:

• nihanje tlaka med samim napihovanjem je bilo večje kot razlika med začetnim in končnim tlakom,
• sistem je nekje puščal, zato je zrak sproti uhajal iz balona,
• oseba, ki bi napihovala balone, bi se fizično izčrpala pred koncem projektnega dela.
  

Naslednjič smo imeli možnost uporabljati kompresor, ki je bil za naš eksperiment bistveno bolj primeren, ker ni bilo nihanj tlaka med samim napihovanjem. Na kompresor smo priključili cevi s senzorjem za merjenje tlaka, ki je bil preko LabPro vmesnika povezan z računalnikom, kjer smo sproti spremljali meritve.

Sistem cevi se je končal z rebrasto cevjo, da smo lahko balon dobro fiksirali (pred to zadnjo izboljšavo nam je namreč med napihovanjem nekajkrat ušel).

Dodali smo še merilo, ki smo ga postavili v ravnino balona.

S fotoaparatom smo poslikali in posneli približno polovico napihovanj od začetka do poka, s high-speed kamero pa smo posneli nekatere poke. Uporabili smo hitrost snemanja 1000 slik na sekundo.

 

Preizkusili smo različne vrste balonov: vodne, podolgovate in ovalne različnih velikosti.

Prožnostnega modula balona nismo mogli meriti brez povzročitve škode na balonu, zato ta meritev ni bila smiselna, ker ne bi mogli preveriti, če različno prožni baloni popokajo pri različnih tlakih. Zato smo zasnovali poskus s podolgovatimi baloni, kjer smo izmerili njihovo dolžino, nato pa jih prepognili na pol in nanje obesili utež in izmerili raztezek. Pazili smo, da smo ostali v področju sorazmernosti, da nismo vplivali na tlak, pri katerem je balon počil, ko smo ga napihnili.

 

Naš poskus je bil precej glasen, zato smo vsakič, ko se nam je zdelo, da bo balon počil, na to opozorili asistenta in skupino, ki je imela vaje v istem terminu.