Naš eksperiment je potrdil dejstvo, da morajo plamen pri gorenju res sestavljati nasprotno nabiti delci. To ugotovitev smo zlahka potrdili, ko smo opazovali plamen med dvema nasprotno nabitima ploščama kondenzatorja, torej v zunanjem električnem polju. Plamen se je res razcepil v dve različno veliki veji, pri čemer je večja od vej kazala proti negativno nabiti plošči kondenzatorja. Od tod smo torej sklepali, da se v plamenu res ustvari presežek pozitivno nabitih ionov, ki jih nato električna sila pomakne proti negativno nabiti plošči.
S premikanjem sveče proti robu plošče kondenzatorja smo plamen premaknili iz homogenega električnega polja v nehomogeno. Pri tem se je popačila oblika plamena do te mere, da sta obe veji kazali v smeri električnega polja, torej ves čas proti ploščama. To je dodatno potrdilo našo postavljeno hipotezo, saj iz teorije elektromagnetnega polja vemo, da na nabite delce v električnem polju sila deluje v smeri polja.
Poskuse smo izvedli z navadno svečo iz voska ter s svečo, ki za gorivo potrebuje etanol (gorilnik na špirit). Ugotovili smo, da pri sveči iz voska pride do preboja pri nižjih napetostih, medtem ko ga pri sveči na etanol ne opazimo več. Iz tega lahko sklepamo, da deluje na plamen sveče iz voska večja elektična sila, torej ima ta plamen večji naboj. To pa nas pripelje do zaključka, da pri gorenju voska nastane več ioniziranih delcev kot pri gorenju etanola.
Eksperiment smo se najprej lotili z navadno svečo iz voska, pri čemer pa smo ugotovili, da se le ta zelo hitro niža, saj jo je popačen plamen še hitreje talil, kot če sveča ne bi bila postavljena v električno polje. S tem pogoji za eksperiment niso bili ves čas enaki, saj se je plamen zaradi nižanja sveče nekaj časa nahajal v dokaj homogenem električnem polju, s časoma pa je prehajal v območje izrazito nehomogenega električnega polja. Ta problem smo rešili tako, da smo kot vir plamena namesto sveče uporabili špiritni gorilnik. S tem je bila višina plamena konstantna. Še vedno pa nismo mogli najbolje kontrolirati velikosti plamena, saj je bil le ta veliko večji, če je bilo v gorilniku veliko špirita in posledično nizek, če je bilo špirita bolj malo. Eksperiment bi torej lahko izboljšali, če bi imeli nek konstanten vir plamena. Poleg tega bi lahko pridobili še več podatkov tako, da bi merili tok, ki steče v trenutku, ko preskoči iskra med ploščama kondenzatorja. Tega nismo merili zato, ker je bilo velikost tokovnih sunkov nemogoče izmeriti z navadnim ampermetrom.