Cev, ki ima oba konca odprta (oz. odprta cev), doseže prvo lastno frekvenco pri valovni dolžini zvoka, ki ustreza dvakratniku dolžine cevi (skica 1). 

Glede na takšen teoretični model smo se lotili poskusa, a so se hitro pokazala neujemanja predvsem zaradi dogajanja na odprtem koncu cevi. Saj se hrbti vala ne pojavijo natanko na koncu cevi vendar malce izven cevi.

Najpogostejše uporabljen popravek tega pojava je da vzamemo cev kot navidezno daljšo in ji prištejemo 0,6*r , kjer je r polmer cevi (http://hyperphysics.phy-astr.gsu.edu/hbase/class/phscilab/restube2.html). V našem primeru to pomeni da je izmerjena dolžina cevi za 1,1 cm krajša od četrtine valovne dolžine zvoka pri dani frekvenci. Oziroma po formuli:
Zvok je mehansko valovanje, ki se širi v dani snovi (trdnini, kapljevini ali plinu). 

V kapljevinah in plinih je zvok vedno vzdolžno valovanje, v trdninah pa je mogoče izzvati tudi prečno zvočno valovanje.

Zvok lahko opredelimo s frekvenco in amplitudo zvočnega tlaka.

V ožjem pomenu definiramo kot zvok le zvočno valovanje s frekvencami v slišnem območju človeškega ušesa, to je med 20 Hz in 20.000 Hz. Zvok z nižjimi frekvencami imenujemo infrazvok, z višjimi pa ultrazvok.

Zvok, ki ga sestavlja ena sama frekvenca, imenujemo ton. Spekter tona je črtast, z eno sinusno sestavino.

Zven je zvok, ki ga sestavlja več sinusnih sestavin z različnimi frekvencami, 

navadno osnovni ton in višji harmonični toni 

katerih frekvence so celoštevilski večkratniki frekvence osnovnega tona.

Šum je zvok, v katerem so v večji ali manjši meri navzoče vse sinusne sestavine v nekem frekvenčnem intervalu; njegov spekter je zvezen. Aperiodični šum je pok.