Asistent: Sergej Faletič

Člani skupine:  

• Kristina Pahor

• Polona Aupič

• Maja Urbanč

• Gašper Polenik

 Uvod:

Cilj naše naloge je izmeriti energijo, ki se sprosti ob sežigu ene vžigalice. V ta namen naj bi naša skupina zasnovala dve različni in medseboj neodvisni metodi, kako bi to energijo izmerili. Kljub enostavnim navodilom pa se je takoj pokazalo, da je naloga vse prej kot preprosta. Najprej smo zbrali več idej za možne metode. Razmišljali smo o tem, da bi preko cevke segrevali zrak, ki bi se nato razpel v balonu (upoštevali bi princip: V/T pri stalnem tlaku je konstanta). Pomislili smo tudi na možnost izdelave izoliranega prostora iz neprepustne folije in podobno. Večino teh idej smo po hitrem postopku ovrgli, ker smo takoj naleteli na dve glavni težavi:

1. kako bi vžigalici dovedli dovolj kisika za gorenje ne da bi pri tem izgubili preveliko energije;

2. na kakšen način zaznati tako majhno spremembo energije, kot je ta, ki se sprosti pri sežigu ene vžigalice (za sežig večjega števila vžigalic naletimo spet na težavo 1).

Odločili smo se za metodo, ki je opisana v poskusu 1, to je segrevanje zraka v posodi. Postopek smo dopolnjevali celi dve srečanji, nakar pa smo ga ovrgli z računsko metodo. Slednja je predvidevala tehtanje za določitev mase ene vžigalice, meritev velikosti vžigalice in posledična določitev njene gostote. Na ta način smo lahko ugotovili, iz katerega lesa je zgrajena vžigalica in iz virov odčitali specifično sežigno toploto za les, v našem primeru topol. Nakar smo po formuli Q=m*q, kjer je q specifična sežigna toplota za topolov les izračunali oddano toploto, ki je v našem primeru znašala 1800 J. Če dobljeno toploto primerjamo z rezultati našega prvega poskusa, ugotovimo, da je le-ta neprimeren za namen naše projektne naloge.