Zaključek

Poskus s tekočim dušikom, ki je bil sicer zelo hiter, nam je prinesel nenavadne ter nepričakovane spremembe v koncentraciji raztopine Nacl, zato smo se odločili raztopino zamrzovati počasi s hladilnikom. Za naš poskus je bila ta metoda razsoljevanja vode dovolj uporabna ter ne preveč potratna, saj smo zamrzovali le po 100ml raztopin čez obdobje nekaj dni. Po treh fazah zamrzovanja smo prišli od nepitne slanice, do veliko bolj neslane (v teoriji pitne) vode, kar smo opazili s padcem prevodnosti istih razopin (ter tudi z okušanjem vode), kar pa je bil tudi naš cilj. Ta postopek je počasnejši in energijsko bolj potratnen kot standardno segrevanje oz. izparevanja vode, zato je ta metoda v praksi uporabna le na nekaterih predelih sveta z bistveno hladnejšim podnebjem, kjer lahko uporabijo temperaturo okolice oz. ni na voljo dovolj energije ali toplote.

Na naš končni rezultat ogromno vplivajo vse naše predpostavke kot pa tudi viri eksperimentalnih nedoločenosti. Po pogovoru z ekipo smo se odločili, da lahko oznako najšibkejšega člena dobita 2 vira (pri teh dveh metodah ne moremo trditi, da nista najšibkejši člen zaradi vseh predpostavk in pomanjkanja realnih vrednosti napak). Prvi izmed teh je ta, da konduktometer ni bil umerjen na stabilne (znane) vrednosti, zaradi česar smo prišli do tako ogromne relativne napake, pri končnem rezultatu (točki sta bili tudi vzeti v razponu preveč blizu skupaj). Drugi izmed teh pa je sama kompenzacija in z njo umeritvena krivulja, saj smo naredili umeritveno krivuljo in to vzeli za predpostavko, da je idealna in brez napake, to pa smo naredili le za 1 raztopino pri 1 temperaturi, za bolj pravilen matematični model, ki je za tem pa bi potrebovali ogromno meritev pri različnih temperaturah in različnih koncentracijah ter nato iz nekega pametnega povprečja ven razbrali našo kompenzacijsko krivuljo.

Pri trenutni tehnologiji je industrijska aplikacija tega eksperimenta ogromne jeklene posode s čim večjo površino in volumnom ter vgrajenim hladilnikom. Takšne posode bi se postavilo v puščavo, kjer bi hladilnik in nočni puščavski hlad zamrzovala vodo, čim dlje od še vedno vročih tal. Ko bi čez noč voda zmrznila, bi avtomatski ločevalci ločili vodo od ledu ter jo odstranili. Podnevi bi se led stalil in postopek bi se ponovil. Idealno bi hladilnik poganjale sončne celice, ki bi se polnile podnevi. V prihodnosti bi podoben princip lahko uvedli v vesoljski ekstrakciji vode za kolonije ali dolgotrajna potovanja. Na podlagi tega bi zaključili, da so pod določenimi pogoji obe preizkušeni metodi uporabni še najbolj pa če sta uporabljeni skupaj.