Vpadni kot pri klasični obliki modela vedno določamo le glavnemu krilu, medtem, ko višinski stabilizator služi kot stabilizacija, da krilo ta kot ohranja. Čeprav obravnavamo višinski stabilizator kot majhno krilo, za model ne prispeva nobenega vzgona. Višinski stabilizator je lahko tudi v obliki črke V, kjer stabilizacijski učinek ustvarjata obe površini, ki vključujeta višinski in smerni stabilizator. Takšna oblika višinskega stabilizatorja se uporablja z določenim namenom; oblika modela ali neobičajna postavitev motorja. Zaradi toge in lahke gradnje se veliko uporablja tudi pri tekmovalnih jadralnih modelih.
Višinski stabilizator pri modelih racman nosi del bremena, zato je postavljen pod določenim vpadnim kotom. Takšne oblike modelov se v modelarstvu radi izogibamo, saj klasična oblika nudi enostavnejšo gradnjo in boljšo stabilnost.
 

Vpadni kot in trimanje


Vseeno kako velik je model in kako hitro leti je dosežen vzgon odvisen izključno od oblike in vpadnega kota krila glede na tok zraka. Vpadni kot krila se odraža v stopinjah in predstavlja kot med tetivo profila in smerjo toka zraka. Ta kot imenujemo geometrijski vpadni kot. Poznamo še aerodinamični vpadni kot, ki je drugačen od geometrijskega.

 

 

 

 

 

 

Profil in vzgonski koeficient

Zmogljivost krila je zelo odvisna od uporabljenega profila, njegove ukrivljenosti in debeline. Trup in vse podobne oblike na modelu proizvajajo razmeroma malo vzgona, odvisno od njihove oblike in vpadnega kota. Čeprav takšne oblike oblikujemo tako, da je njihov prispevek vzgona čim večji, jih pri računanju ne upoštevamo. Vseeno je, če trup ustvarja določeno silo ki vpliva na stabilnost, saj višinski stabilizator zadrži določeno lego modela. Podobno se bočni nestabilni sili upira smerni stabilizator, ki deluje kot majhno krilo in zadrži model v določeni legi.

Koeficient vzgona upošteva vse faktorje in nam pove kakšen vzgon proizvede celoten model, ali pa samo en njegov del. Izraža se kot brezdimenzionalno število.
Pri ravnem letu modela je vzgonska sila enaka teži modela. Pri vzpenjanju ali spuščanju pa ta trditev ne drži. Povečanje površine krila, hitrosti modela ali višji vzgonski koeficient povečajo vzgonsko silo. Enostavna enačba za izračun vzgonske sile upošteva vse te parametre.

 

.

Ta enačba nam zelo nazorno pove kako so ti parametri odvisni med seboj. Pri modelu v ravnem letu je sila vzgona enaka teži modela. Če se modelu poveča teža se mu mora tudi vzgonska sila, da obdrži enak režim letenja. Krilu lahko povečamo vpadni kot, da se mu poveča vzgonski koeficient. Lahko pa tudi povečamo površino krila, kar sicer privede do povečanja teže in zato tudi povečanja hitrosti. Ker hitrost narašča s kvadratom, lahko že majhna sprememba hitrosti zelo spremeni vzgonski koeficient. Zaradi tega težji modeli letijo hitreje kot lažji. Večja hitrost modelu dodaja energijo, vendar mora biti temu kos tudi motor.


Nosilnost krila


Nosilnost krila podajamo v g/dm2. Pri teži modela zanemarimo majhne spremembe teže zaradi porabe goriva. Hitrost modela je pri določenem vpadnem kotu odvisna prav od nosilnosti krila, kar najbolje ponazarja nekoliko preoblikovana enačba za vzgon:


Pri jadranju modela je vzgon sicer nekoliko manjši od teže modela, vendar do kota okoli 10 stopinj ta enačba še vedno daje dobre rezultate. Pri povečanju teže naraste hitrost modela, vendar za ohranjanje letalnih lastnosti potrebuje več moči motorja.