Navodila

Verižni eksperiment

Nategnjeno verižno nihalo

Navodila za demonstratorje in druge izvajalce eksperimenta
Ta del je posebno namenjen tistim, ki bodo izvajali eksperiment. Tako bodo tu razčiščeni možni problemi, ki lahko nastanejo med pripravo zagona eksperimenta.
1.Začetni lovilec in nadaljna cev
Cev na začetku je namenjena ulovu kroglice, ki pade iz predhodnega eksperimenta in preusmeritvi njene poti (napeljemo jo na svoj mlin oz. nihalo). Lijak je postavljen na pločevinasti nastavek, tako da ga je možno nastaviti točno pod konec prejšnjega eksperimenta. Upoštevati pa je treba, da višina lijaka določa hitrost in energijo, ki jo kroglica prenese na nihalo. Priprava na desni sliki je namenjena lovljenju kroglice po tistem, ko opravi svoje delo. Za to, da se kroglico lažje vzame ven, je lovilec le zataknjen v podstavek.

2.Nihalo
S samim nihalom ni problemov, samo zanihaš ga in deluje. Paziti je potrebno le, da sta obe daljši nihali na pravih mestih. Vsa nihala je namreč mogoče po vodoravni vrvici premikati levo in desno. Tako mora biti prvo daljše nihalo ravno nad aluminijastim žlebom, drugo pa na mestu, na katerem bo lahko sprožilo natego, ko bo zadosti zanihalo.

3.Zagon natege
To stikalo nam je povzročalo kar nekaj težav. Mora biti dovolj stabilno, da zadrži pritisk nekaj litrov vode nad seboj in hkrati dovolj labilno, da ga lahko nihalo sproži z minimalnim sunkom. Ideja, da je potrebno zelo malo sile za držanje prepognjene cevi je bila pri razvoju naprave ključna. Nadaljna ideja mišelovke pa še bolj. Kot je razvidno iz slike, stikalo sestavljata dva pločevinasta trakova, ki objemata cev. Na koncu ju drži žebljiček. Poudariti moramo, da je žebljiček drži manjši trak le s svojo konico. Na žebljiček je pripet magnet, ki poskrbi, da nihalo sproži stikalo, ko se mu dovolj približa.

4. Natega
Da natega sploh deluje, jo je treba najprej napolniti z vodo. Za to moramo najprej zapreti cev, kot kaže prejšnja slika in preveriti, ali je zamašek z električnim kontaktom privit (tretja slika v tem odstavku). Ko je za oboje poskrbljeno, dvignemo tretji konec cevi in vanj vlijemo vode do vrha ter začepimo.
Najbolje je, da za natakanje uporabimo drugo priloženo posodo. Če je bila polna, je v njej še vedno dovolj vode za delovanje natege. Zato jo postavimo na široko rumeno cev. Nato zaprto cev potopimo v posodo z vodo in za tem odstranimo čep. S tem poskrbimo za čim manjšo količino zraka v cevi. To preverimo na najvišjem delu cevi, mehurček naj bo čim manjši. Sicer pa med preiskušanjem manj kot pol centimetra višine zraka (od gladine do vrha cevi) ni predstavljalo ovire. Za tem v posodo spustimo še kovinsko kroglico in jo nastavimo pod cev, kot je prikazano na srednji sliki.
Modri zamašek na dnu cevi je električno stikalo, ki se sproži, ko kroglica pade vanj. Ves čas čakanja na zagon je stikalo v vodi in pod napetostjo, vendar ga sproži šele kroglica. Omeniti je potrebno še, da ta napetost malo poganja elektrolizo med kontakti, tako da je med posameznimi zagoni dobro po njih malo podrgniti z izvijačem. Po končanem eksperimentu se za odstranitev kroglice čep le odvije, ker pa bo v cevi še nekaj vode, je priporočljivo pod čep (oz. stikalo) podstaviti posodo za vodo. Za ponovno delovanje pa zamašek le privijemo, dokler se v cevi ne začne vrteti tudi navoj (do t.i. “vrtenja v prazno”).

5. Motor in konec eksperimenta
Ta motor je pravzaprav mehanizem za zaklepanje avtomobilskih vrat. Ko je električni stik na nategi sklenjen, se ročica na levem delu motorja, na kateri je tudi vijak, iztegne. To potisne kroglico, ki stoji na zarezah v žlebu (vsaj bi naj), naprej proti koncu eksperimenta, od koder pade na naslednji eksperiment. Ker v stikalu poteka nekaj elektrolize, je baterijo med zagoni najbolje izključiti iz električnega tokokroga. Povedati moramo še nekaj glede številnih žic ki visijo iz motorja: ni skrbi, edino tisti dve ki sprožita motor sta zvezani, ostale niso pod napetostjo (so same sebi v okras).