Kinetična energija in oblika kraterja sta medsebojno povezana.

Iz dobljenih grafov meritev v pesku lahko ocenimo prostornino kraterja, ki bi ga naredila kroglica z znano maso, hitrostjo in radijem. Obratno gre veliko težje. Oblika vdolbine nam sicer pove, kakšna je bila kinetična energija kroglice, ne moremo pa razbrati posamičnih lastnosti meteorita, kot so oblika, gostota, hitrost tik pred trkom ... Kroglici z enako kinetično energijo (prva lahka in hitra, druga težka in počasna) sta v našem primeru sicer naredili podoben krater, bi bilo pa zanimivo videti kaj bi se zgodilo, če bi bi bilo razmerje med njunima prostorninama bistveno večje (pri nas je bilo razmerje med najmanjšo in največjo kroglico približno 1:7) in kakšna bi bila v tem primeru razlika med prostorninama nastalih kraterjev.  

Iz odtisa v cvetličarski gobi se da, za razliko od peska, razbrati obliko »meteorita«. Če poznamo še njegovo gostoto, lahko izračunamo maso. Tako lahko iz kinetične energije izračunamo hitrost.

Naši rezultati veljajo samo za materiale in velikosti predmetov, ki smo jih mi uporabili. Če bi eksperiment izvajali na Luninem površju, pri manjši gravitaciji, bi morda dobili precej drugačne rezultate. Površje je večinoma tam trdo in skorja vedno vsrka velik del energije. Praktično vsega.

Za zanimivost: Lunin Krater Tycho dolg 93 km ima udarne žarke tako dolge, da so jih odkrili na morju na drugi strani Lune. Šestkrat manjša gravitacija na Luni resnično dovoljuje drugačno fiziko, kot jo poznamo na Zemlji.

Kot rečeno, na Luninih kraterjih so vidne sledi delcev, ki so po udarcu meteorja, asteroida ali kometa leteli na vse strani Lune. Pri tem jim je znatno pomagala Lunina gravitacija. Na Zemlji kraterji s tako dolgimi žarki ne nastanejo, zaradi gravitacije in atmosfere. Pa še in še…   samo ob drugi priložnosti.

Pri delu v laboratoriju smo vsi uživali, upamo, da boste uživali tudi vi ob branju našega poročila.