Eksperiment smo izvedli na štirih različnih modelih.
Uporabili smo kartonasto škatlo dimenzij 44x38x30 cm, odprto na vrhu.. Kovinsko mrežo smo zvili, tako da smo oblikovali valove oz. rebra, in jo namestili na vrh škatle. Na tako zvito mrežo smo položili mokro krpo – valovita oblika nam je omogočala večjo površino krpe, kot če bi jo samo položili čez vrh škatle. Na eno stranico škatle smo namestili kovinski nosilec, na katerega smo pritrdili ventilator.
Zaradi velike prostornine škatle se nam je zdelo smiselno opraviti dve meritvi, in sicer smo enkrat merili temperaturo na dnu škatle, enkrat pa tik pod kovinsko mrežo in krpo.
Kovinsko mrežo smo zvili v valj dolžine 56 cm in premera 12 cm, odprt na obeh koncih. Mokro krpo smo vložili v valj (tako da je prekrivala notranji del plašča valja). V kartonasto škatlo dimenzij 57x25x58 cm smo naredili luknjo in vanjo vstavili valj. Pred valj smo postavili ventilator; hladen zrak iz valja je tako pri dnu prišel v škatlo, višje v škatli pa je bila še ena reža, skozi katero je izhajal toplejši zrak, ki se je zaradi manjše gostote dvignil.
Gre za nekoliko predelan model 1: prostornino hladnilnika smo zmanjšali na najmanjšo možno tako, da smo pritrdili ploščo tik pod valovito kovinsko mrežo. Globino smo tako zmanjšali s 44 cm na 3 cm.
Tokrat smo uporabili samo valj oz. cev iz modela 2. Pred valj smo postavili ventilator, temperaturo pa smo merili na drugem koncu valja.
Pred prikazom rezultatov, moramo omeniti samo še to, da začetna temperatura v škatlah pri vseh merjenjih ni bila vedno enaka sobni temperaturi, saj smo dostikrat pred začetkom meritve hladilnik najprej preizkusili in je tako zrak v njem že bil malo ohlajen. Ampak to na sam potek krivulje T(t) ni imelo posebnega vpliva, poleg tega pa nas je tako ali tako v glavnem zanimala samo končna temperatura in pa sam potek krivulje T(t). Tej težavi bi se izzognili tako, da bi pred merjenji dovolj dolgo počakali, da bi se temperaturi notranjosti hladilnika in okolice izenačili.