Električna prevodnost:

Električna prevodnost je lastnost snovi, da prevaja električni tok. Enota za električno prevodnost je S/m, pri čemer S predstavlja siemens in je enak recipročni vrednosti električnega upora (Ω-1), m pa predstavlja meter kot enoto dolžine. V uporabi pa so še nekatere izpeljane enote, kot npr. m/Ω mm².

  • srebro: 63,0 · 106 S/m (najboljši električni prevodnik),
  • baker: 59,6 · 106 S/m (pogosto uporabljen v električnih žicah, zaradi dobre prevodnosti in ugodne cene v primerjavi s srebrom),
  • zlato: 45,2 · 106 S/m (običajno se uporablja za električne kontakte, saj je dobro odporen proti koroziji),
  • aluminij: 37,8 · 106 S/m (pogosto se uporablja v omrežno razvodnih visoko napetostnih kablih),
  • morska voda: 4,8 · S/m (vrednost pri povprečni slanosti 35 g/kg in 20 °C),
  • pitna voda: 0,0005 do 0,05 S/m (to vrednostno območje je značilno za visoko kakovostno pitno vodo, vendar pa ni kriterij za njeno kakovost),
  • čista (deionizirana) voda: 5,5 · 10-6 S/m (to je vrednost pri vsebovanih monoatomarnih plinih in je najnižja; pri popolnemu razplinjevanju prevodnost doseže 1,2·10-4 S/m. Pri vzpostavitvi ravnotežja z ozračjem pa je vrednost električne prevodnosti 7,5 · 10-5 S/m, zaradi raztopljenega CO2 v vodi),
  • zrak: 0,3 do 0,8 · 10-14 S/m.

Električna prevodnost je povezana tudi s temperaturo. Z naraščujočo temperaturo električna prevodnost kovin pada, na drugi strani pa z naraščujočo temperaturo narašča pri elektrolitih (npr. voda), izolatorjih (npr. kremen) in polprevodnikih (npr. silicij).
Električna prevodnost vode je med drugim odvisna tudi od vsebnosti soli in drugih primesi v vodi. Čista voda skorajda ne prevaja električnega toka, na drugi strani pa ga morska voda kar dobro. Torej pri električni prevodnosti vode ključno vlogo igra molarna prevodnost.

Molarna prevodnost:

Molarna prevodnost je električna prevodnost, ki jo povzročajo ioni v raztopini. Definirana je kot prevodnost elektrolitske raztopine deljena z molarno koncentracijo elektrolitov. Označimo pa jo z Λm.

Nemški fizik Friedrich Kohlrausch je predvideval, da je molarna prevodnost sestavljena iz prispevkov posameznih ionov. To je znano kot zakon »neodvisnih migracij ionov«.
Po definiciji je molarna prevodnost podana z:
,
kjer je K merjena prevodnost in c molarna koncentracija elektrolitov. Enota za molarno prevodnost je Sm2/mol.
Molarna koncentracija se izračuna kot:
,
kjer n predstavlja množino topljenca (v tem primeru elektrolitov), V pa volumen raztopine. Enota za molarnost pa je mol/(m3 ).

Za močne elektrolite, kot so npr. soli, močne kisline in močne baze, v približku velja korenska odvisnost koncentracije z molarno prevodnostjo:
,
Kjer je  »omejena« molarna prevodnost pri neskončnem redčenju, K pa Kohlrauschov koeficient, ki je odvisen od vrste soli v raztopini.
Kohlrausch je pokazal, da je molarna prevodnost odvisna od šibkih, delno disociranih (raztopljenih), elektrolitov. Bolj kot je raztopina razredčena, večja je molarna prevodnost, zaradi povečane ionske disociacije.
»Omejeno« molsko prevodnost lahko tako po zakonu o «neodvisni migraciji ionov« razčlenimo na prispevke posameznih ionov:
,
Pri čemer je  molarna ionska prevodnost za i-ti ion in  število ionov na i-tem mestu (npr. v  NaCl: 1 za Na+ in 1 za Cl-; ali pa v Na2SO4: 2 za Na+  in 1 za SO42-).

Za vodni curek pa je ključnega pomena to, da je curek sklenjen. Od točke ko se curek spreminja v kapljice, ta praktično ne prevaja več električnega toka. Sklenjenost curka je odvisna od volumskega toka in dolžine. Z naraščujočo dolžino curka je večja verjetnost, da se bo curek spremenil v kapljice in ne bo več dobro prevajal električnega toka, saj zrak med kapljicami vode zelo slabo prevaja električni tok. Pri volumskem toku pa velja to, da se pri hitrejšem gibanju molekul vode kasneje pojavijo kapljice in je električna prevodnost boljša.

Bernoullijeva enačba:

Volumski tok se da izračunati iz bernoullijeve enačbe. Ta opisuje stacionaren laminarni tok nestisljive in neviskozne tekočine vzdolž tokovnice.

V tej enačbi ρ predstavlja gostoto tekočine, v hitrost tekočine glede na cevko, g gravitacijski pospešek, h višino nad izbrano točko in p tlak.

V splošnem tok neviskoznih tekočin ni laminaren, zato velja neenakost:

.

Klub temu, da se vzdolž cevi energija izgublja, pa lahko, če mesti 1 in 2 nista preveč oddaljeni, uporabimo enakost:

.

Oznaka v predstavlja neko povprečno hitrost, ki jo lahko izrazimo kot Ф/S. Ф predstavlja prostorninski (volumski) tok, ki se vzdolž cevi ne spreminja. Lahko rečemo, da je tok stacionaren. Bernoullijevo enačbo pa dostikrat uporabimo za opis turbolentnega toka, ki je v povprečju stacoinaren. S pa predstavlja presek cevi, ki se v našem primeru ne spreminja.

V obeh točkah 1 in 2 je enak tlak, volumski tok na mestu 1 pa je enak 0, saj voda tu miruje, zato lahko dobimo preprosto enačbo za volumski tok na mestu 2, ki je v našem primeru enak:

.

V tej enačbi ( h1 - h2 ) predstavlja višinsko razliko med gladino vode in koncem cevi.