Teorija
Cunami je v bistvu povsem običajen t.i. gravitacijski val. Od običajnih valov, ki jih srečujemo na morju, se razlikuje po tem, da ima izredno veliko valovno dolžino v primerjavi z globino. Pri običajnem cunamiju ta znaša kar 200 km. Za cunamije je prav tako značilna majhna amplituda na odprtem morju. To je tudi razlog, da cunamija tam ne opazimo. Na odprtem morju cunami sploh ne izgleda kot nekakšna grožnja. Kar ga naredi nevarnega je njegov prihod v plitvino. Za valovanje v plitvi vodi, torej ko je valovna dolžina dosti večja od globine, za hitrost valovanja velja enačba 
. Hitro lahko izračunamo, da ima cunami na odprtem oceanu, kjer je globina okrog 4000m, hitrost približno 200 m/s. Ne pozabimo, da tak val nosi s seboj veliko količino energije. Le-te gostota, pa pri veliki valovni dolžini ni posebno velika. V plitvini pa se hitrost vala zmanjša, s tem pa se poveča njegova amplituda. Vidimo da hitrost pada s korenom globine. Pri tem se zavedajmo, da je največja strmina korenske funkcije ravno pri vrednosti h = 0. To preverimo tako, da pogledamo, kje ima funkcija največji odvod.
Ker velja zakon o ohranitvi energije, se na račun zmanjšane kinetične energije poveča potencialna. Val se zaradi nenadnega dviga tudi precej zoža in s tem se poveča gostota energije, ki jo nosi s seboj. Na neki točki se val, kot je to običaj pri valovih, prelomi in povzroči opustošenje.
Ker ima cunami veliko valovno dolžino, so energijske izgube zelo majhne, tako da val dobesedno prenese vso energijo potresa, ki ga je povzročila do obale. Zanimivo je, da bi se cunami na navpični obali le odbil, saj se njegova amplituda ne bi mogla povečati.
Cunamiju torej pridih nevarnosti daje predvsem oblikovanost površja, ki poskrbi, da se val počasi dviga, velika valovna dolžina, ki zmanjša energijske izgube in majhna amplituda na odprtem, saj ga je zaradi tega skoraj nemogoče opaziti.