Rezultati se dokaj ujemajo z našimi predvidevanji na začetku.
Pri prvem poskusu, kjer smo merili maso kavnih delcev v pitni kavi smo predvidevali, da bo po nekem času količina kavnih delcev v pitni kavi konstantna. Po približno minuti se je usedanje ustalilo, saj je večina kave že ostala v posodi in smo prelili v skodelice le manjše delce. Pri drugem poskusu, kjer smo merili prepustnost svetlobe, smo pa to tudi preverili in rezultati se ujemajo s predvidevanji. Če pa še počakamo, pa se še ostali kavni delci posedejo in zato večja prepustnost svetlobe. Posedanje delcev se nadaljuje zelo dolgo, saj bi slej ko prej padli zaradi gravitacije vsi delci na dno skodelice/posode. Vendar smo opravili meritve v optimalnem času, saj nihče ne bi kave pustil stati predolgo. Naše metode merjenja so bile bolj kvalitativne narave, tako da podrobnejše analize nismo mogli opraviti. Prvi poskus je pokazal na negativno eksponentno funkcijo, drugi pa na pozitivno eksponentno funkcijo.
Če potegnemo črto čez oba poskusa, smo ugotovili, da je najbolj optimalno naliti kavo v skodelice po približno minuti. Potem pa po kakšnih 40 sekundah, lahko kavo pijemo. Seveda pa zaradi zdravstvenih razlogov kavo pijemo šele pri dovolj nizki temperaturi, ki jo kava doseže po daljšem času kot 40 sekund. Preizkušeno je kava res boljšega okusa na podlagi poizkusa, kot pa če jo srkamo že takoj po odlitju iz posode v skodelico.