Teorija, ki je napovedovala premik kolena k nižji napetosti pri višjih temperaturah in premik k višji napetosti pri nižjih temperaturah, se z našimi rezultati ujema. Če bi opravili še več meritev, kakšno pri temperaturi med ničlo in -192°C, bi bili rezultati še bolj verodostojni. Karakteristike izmerjene pri sobni temperaturi, v bližini vrelišča in ledišča vode so precej skupaj, in kot vidimo na nekaterih grafih pri rezultatih se prekrivajo oz. niso v pravilnem vrstnem redu. To pomanjkljivost bi lahko odpravili z več ponovitvami meritev in povprečenjem rezultatov. Če bi izvedli več meritev v okolici temperature -192 °C, bi si mogoče ugotovili, čemu ima karakteristika tam nenormalno obliko. Z bližanjem temperature proti ledišču vode, bi lahko izmerili, kdaj se nenormalnosti začnejo dogajati.
Ker energijska reža v polprevodnikih ni odvisna od temperature, nismo pričakovali sprememb v spektrih, ki bi bile večje od napake meritve. Napako meritve smo ocenili na nekaj nm. Rezultati primerjave lege vrhov emisijskih črt so znotraj napake, tako da se s teorijo načeloma ujema. Nekoliko več odstopa le meritev v tekočem dušiku. Trend odstopanja bi dobili z več mertivami pri nižjih in višjih temperaturah.
Če bi izvedli meritve tudi v temperaturnem območju med -192°C in 0°C, bi izmerili pri kateri temperaturi se začne pojavljati dodaten vrh v spektru.
Glede na to, da so diode narejene za uporabo pri sobni temperaturi, se pri precej nižjih in pri precej višjih temperaturah začnejo pojavljati čudni pojavi, ki so verjetno povezani s samo zgradbo in sestavo diod. Če bi imeli več časa in možnost opravljanja meritev pri večjem temperaturnem razponu, bi lahko našli mejo med dobrim delovanjem diod in nenormalnimi pojavi.
Intenzitete nismo mogli dobro določiti, saj se ta močno spreminja že pri majhnih premikih optičnega vlakna, ki vodi svetlobo v spektrometer.