Dielektrik
Dielektrični material (dielektrik) je električni izolator, ki ga lahko polariziramo z uporabo električnega polja. Na vsak molekularni dipol deluje električna sila, ki vleče njegov pozitivni pol v smeri silnic, negativnega pa v nasprotni smeri. Tako se molekularni dipoli v električnem polju usmerijo vzdolž silnic.
Terminologija
Izolator je element z nizko električno prevodnostjo. Podaja nam prebojno trdnost, pri kateri električni napetosti bo prišlo do ionizacije snovi oziroma električnega preboja. Medtem ko dielektrik običajno predstavlja material z visoko polarizacijo, označuje zmogljivost shranjevanja električnega naboja v neki snovi. Izražen je s številom imenovanim dielektričnost. Običajen primer uporabe dielektrika je med kovinskim ploščam v kondenzatorju. Polarizacija dielektrika, ki ga povzroči električno polje poveča površinski naboj kondenzatorja za dano električno jakost.
Ploščati kondenzator
Ploščati kondenzator je naprava za shranjevanje električnega naboja. Ima dve plošči, ki sta izolirani druga od druge. Ena shranjuje pozitivni naboj druga pa enako veliki negativni naboj. V prostoru med ploščama je električno polje, zato je med ploščama napetost U, ki je tem večja, čim večja sta naboja na ploščah. Kondenzator je tem boljši, čim večji naboj E shranjuje ob čim manjši napetosti med ploščama. Kapaciteto kondenzatorja definiramo s kvocientom naboja in napetosti:
Kapaciteta ploščatega kondenzatorja je tem večja, čim večja je površina vsake plošče in čim manjši je razmik med ploščama:
Ob dodatku dielektrika v prostor kondenzatorja:
