Najprej smo razmišljali, kateri parametri bi lahko bili vpleteni v to, kdaj vodni balonček poči in kdaj ne. Prav gotovo višina, s katere balonček pade, iz izkušenj pa seveda vemo, da mora svojo vlogo igrati tudi količina vode, s katero balon napolnimo. Spraševali smo se, ali kaj pripomore tudi temperatura vode, ki je v balonu, in sklenili, da jih bomo sicer polnili s hladno vodo oziroma s tako pri sobni temperaturi (okrog 21 stopinj Celzija), nekaj poskusov pa izvedli tudi s čim bolj vročo vodo in jih primerjali s prvimi. Za parameter smo postavili tudi hrapavost tal, kjer smo že kmalu po začetku izvajanja meritev prišli do zanimivih opažanj.

Jasno nam je bilo, da mora na pok balona vplivati tudi njegova elastičnost, vendar se nismo mogli domisliti načina, kako bi to preverili. Med izvajanji poskusov smo glede tega sicer prišli do ugotovitve, da baloni tako ali tako niso vsi enaki, ampak imajo lahko svoje tovarniške napake, predvsem skorajda ali povsem nevidne deformacije, zaradi katerih se razpočijo hitreje kot drugi. Kljub temu da smo ves čas uporabljali balone iz iste vrečke, smo namreč na vsake toliko časa naleteli na kakega z drobno ali celo večjo luknjico ali pa se nam je kak že na pogled zdej nekoliko tanjši kot drugi, zato smo se sčasoma sprijaznili z dejstvom, da če se še tako trudimo, v okviru svojih zmožnosti ne bomo mogli izvesti nekih reprezentatitvnih meritev, saj je vpliv karakteristik posameznega balona enostavno prevelik.

Pojavila se je še ideja, da morda na “vodno bombo” vpliva tudi njena barva, saj se balončki nekaterih barv zdijo bolj bledi, torej bolj raztegnjeni kot pri drugih barvah, napolnjenih z enako količino vode. Zato smo bili na začetku pozorni tudi na izbrano barvo balona, ki smo ga napolnili. Po prvih meritvah smo še mislili, da je res nekaj na tem, v nadaljevanju pa zamisel opustili, saj naše meritve v splošnem te hipoteze niso potrdile.