Naša skupina se je še pred začetkom dela posvetovala, kaj pri tem opazovalnem projektu sploh potrebno analizirati in kakšne rezultate pričakujemo. V nadaljevanju bo predstavljen tudi teoretični model vrtenja spirale, ki je nastajal tekom vseh srečanj, saj smo za nasvete pri nadaljnjih izpeljavah potrebovali pomoč našega asistenta dr. Faletiča. Delo ni potekalo brez zapletov, na koncu smo potrebovali celo dodaten termin, torej 4. srečanje, da smo do konca opravili potrebne meritve. To srečanje nam je bilo na srečo omogočeno in uspeli smo pridobiti kvalitetne podatke za analizo vrtenja termokače.
Že postavitev funkcionalne termokače, torej papirnate spirale na stojalo, je bila izziv. Najprej smo potrebovali medsebojno kar se da enake spirale, saj smo izvajali meritve
tako večkrat z istimi kot tudi z enakimi termokačami, da bi dobili čim boljše podatke. To nam je do neke mere uspelo, saj smo si za izrisovanje spiral pomagali s programom
Spiral generator (link),
med sabo pa smo se dogovorili o načinu izrezovanja in postavljanja spirale na stojalo.
Tudi stojalo ni bilo vedno isto, saj smo morali za daljše termokače izdelati višja stojala, a v nadaljevanju smo se odločili, da je slučajna
napaka zaradi različnih stojal manjša od napake postavitve spirale na samo stojalo, zato smo to napako zanemarili.
Primer termokače na višjem stojalu, nato pa primer zapleta.
Naslednja pomembna ugotovitev je bila, da je optimalno število sveč, ki sestavljajo naš toplotni stolp, točno 4. Ko smo izvajali poskusne meritve, smo ugotovili,
da se pri 1 sveči termokače zelo slabo vrtijo, pri 2h ali 3h svečah pa so se preveč zibale, torej je bilo vrtenje zelo neenakomerno. Najboljše pogoje smo tako
ustvarili s 4-imi svečami, saj je bila vsaka dodatna sveča že preveč oddaljena od termokače.
Ko smo uspešno dobili vrtečo se termokačo, smo morali slediti izdelanemu načrtu dela. Podatke smo zajemali tako, da smo snemali vrtenje termokače
in te posnetke nato analizirali. Vse posnetke smo analizirali v programu
DJV2 (link), in sicer na način »frame by frame«, oz.
»kader po kader«. Za vsako termokačo smo poiskali interval, v katerem se ta vrti najhitreje in enakomerno za najmanj 12 obratov. Iz tega smo dobili število kadrov
potrebnih za zasuk, kar smo preračunali v obhodni čas in na koncu v kotno hitrost, kar smo na koncu primerjali, da bi našli najhitrejšo termokačo.
Najprej smo želeli proučiti odvisnost hitrosti vrtenja termokače v odvisnosti od širine spirale, s tem pa smo spreminjali tudi dolžino termokače. Ker so bile te
spremembe pri enakih termokačah medsebojno povezane, smo tem meritvam raje rekli odvisnost hitrosti od števila ovojev.
Domnevali smo tudi, da imajo velik vpliv na
hitrost vrtenja oddaljenost spirale od sveče (torej višina), masa termokače in pa njen polmer oz. polmer. Pri analizi vpliva radija smo naleteli na sklopljene spremenljivke,
saj smo z večanjem radija večali tudi maso in hkrati dolžino termokače (večje spirale so se bolj raztegnile). Ker pa so bile tudi tu spremembe pri termokačah enakih
velikosti dovolj podobne, teh spremenljivk nismo ločevali, temveč smo se osredotočili na to, da najprej najdemo radij, pri katerem se termokača kot celota najhitreje vrti,
in s tem izpolnimo našo nalogo.
Pri analizi rezultatov so navedene negotovosti, ki so tako posledica slučajnih napak pri merjenju (npr. rahlo različne postavitve termokač na stojalo), kot tudi
odstopanj pri samem odčitavanju podatkov s posnetkov.
Prikaz analize posnetkov
Naprej --> NAPAKA MERITVE