Povsem drugačna je bila zamisel, ki nam jo je predstavil prof. Planinšič. Valj, okrog katerega bi bila speljana vrv, bi bil vodoravno nameščen na os motorja. Motor bi z vrtenjem valja povzročal trenje z vrvjo, ki bi potekala preko in bila na eni strani povezana z utežjo, ki bi prosto visela. Na drugi strani bi s silomerom merili silo na vrv. Razmerje med izmerjeno silo in silo teže uteži naj bi eksponentno naraščalo s kotom, ki ga vrv oklepa z valjem. Prav zvezno spreminjanje kota pa pri takšni postavitvi ni enostavno. Tudi namestitev valja na os motorja se nam ni zdela primerna rešitev. Hkrati pa smo za idejo izvedeli prepozno in je zato nismo uporabili.

Problem pri meritvi nam je predstavljalo spreminjanje kota, ki ga vrv oklepa z valjem. Za spreminjanje tega smo morali pri ideji okoli valja prestavljati silomere, kar je bilo zamudno. Če bi valj položili vodoravno, kot je opisano v prvi ideji, se stvar še bolj zaplete, ker ne bi imeli podlage po kateri bi prestavljali silomere in elektromotor. Uporabiti bi morali sistem škripcev pritrjenih na valj. Ideja je bila, da bi na os valja pritrdili kotomer in dve ročici ( vsako na eno stran ) med njiju pa bi togo vpeli lahek škripec. Ročici bi morali biti vrtljivi, da bi vse skupaj lahko vrteli okoli osi valja. Vrv bi bila napeljana okoli valja in preko škripca, tako bi kot, ki ga oklepa vrv, spreminjali na enostaven način z premikanjem ročic. S tem bi si olaljšali tudi merjenje velikosti kota, ki bi jo preprosto odčitali iz kotomera.