O TRENJU

V vseh realnih primerih pri gibanju teles po podlagi nastopa ploskovno porazdeljena sila podlage, ki nima le pravokotne komponente (glede na podlago), temveč tudi vzporedno. To silo, ki vedno zavira gibanje, imenujemo sila trenja. Njen izvor gre iskati na mikroskopski ravni – nobena površina oz. ploskev ni popolnoma gladka, in dve dotikajoči se površini se zatikata in drgneta druga ob drugo. Silo trenja predstavimo na podlagi empiričnih izkušenj z linearno zvezo s pravokotno silo podlage: F = kt•N. Sorazmernostni koeficient je koeficient trenja. Odvisen je od snovi oz. podlag, ki sta v dotiku (material, obdelava, čistoča,...). Vlogo igra tudi oblika predmetov (pri kotaljenju sta trenje in lepenje manjša, odvisna pa tudi od radija kotalečega se predmeta.)

Zanimiva je odvisnost koeficienta trenja od hitrosti. Ta odvisnost je zapletena in se razlikuje za različne stične površine, zato jo pri vsakdanjih problemih velikokrat zanemarimo.

Največji je koeficient trenja pri hitrosti 0. Takrat ga imenujemo koeficient lepenja. To je tudi izkustveno dovolj dobro utemeljeno – pri vleki neke klade bomo delovali z največjo silo, ravno preden se bo le ta premaknila. Sila, ki ji v tem trenutku nasprotuje, je maksimalna sila lepenja.

Pri velikih hitrostih koeficient trenja spet narašča, nekje vmes ima torej najnižjo vrednost, kjer so tudi izgube energije najmanjše. Raziskovanje teh aspektov igra vlogo pri preučevanju nekaterih naravnih pojavov (npr. plazovi).

Obravnavali smo trenje vrvi pri polzenju okoli okrogle podlage (npr.cevi, debla, kovinske palice, ...). Teoretično smo primer obravnavali pri vajah iz Fizike 1, pomagali pa smo si tudi z učbenikom Janeza Strnada, Fizika 1: Mehanika, toplota.