Meritve smo izvajali tako , da smo vzeli več različno težkih ping-pong žogic. Ker imajo ping-pong žogice standardizirano maso smo si morali izmisliti način kako žogice narediti težje. To smo dosegli tako, da smo ping-ping žogice s tapetniškim nožem prerezali na polovico in v njih vstavili šibre. Ker pa so bile same žibre v žogicah gibljive in so nam zaradi tega "popačile" meritve smo šibre natlačili v plastelin in žogico zalepili s lepilnim trakom.

Pričetek meritev nam je kazal na to, da vse nebo šlo tako "gladko" kot smo si mi zamislili. Preglavice nam je napreč delal zračni upor, ki je bil v naših pogojih zanemarljiv, kar pa je bilo za nas nedopustno in se sploh in ujemalo z našimi napovedmi. Vzamimo na primer tri različne ping-pong žogice. Prva naj ima maso 0,001 kg, druga 0,01 kg, tretja pa 0,04 kg. Po naših sklepanjih naj bi najdlje odletela žogica z maso 0,01 kg, kajti najlažja bi se zaradi tako majhne mase in zaradi zračnega upora prej zaustavila kot pa žogica z maso 0,01 kg. Najtežja žogica pa bi zaradi prevelike mase morala imeti domet najmanjši. Nam pa se je zgodilo ravno nasprotno. Najlažja je imela domet najdalši, in najtežja najmanjšega.

Da smo odpravili to težavo smo na projektil (ping-pong žogica) namestili papirnate trakove, in s tem dosegli da se nam je zračni upor povečal. Ko smo opravili nekaj meritev z "izbolšanimi" projetili smo takoj opazili, da se tokrat meritve skladajo s teorijo in zato smo s poizkusom nadaljevali. Opravili smo meritve dometa v odvisnosti od mase projektila. To je tudi predstavljeno v tabeli spodaj in pa na grafu, ki sledi tabeli. Še prej paje na kratko opisan prujektil z katerim smo izvajali experiment.

Meritve se kvalitativno ujemajo s teoretično napovedjo, ki jo dobimo z reševanjem diferencialnih enačb, pri upoštevanju zračnega upora. Formula in izračunan graf se nahajata na spodnji sliki. Dobljeno spodnjo formulo smo dobili iz 2. Newtonovega zagona F=m*a