Hidravlični skok

Sklep:

Pri projektu sva raziskovala pojav hidravličnega skoka, natančneje, nastanek krožnega hidravličnega skoka v kuhinjskem koritu in hidravlični skok v pravokotnem kanalu pri prehodu zapornice.

Ugotovitve so sledeče:

Za krožni hidravlični skok sedaj vemo, da bo radij skoka velik, ko bomo imeli zelo velik masni pretok vode skozi cev, ter, ko bo konec cevi daleč stran od dna korita. Vseeno pa je, iz katerega materiala bomo korito naredili, saj bo radij pri enakih prej omenjenih pogojih enak, ne glede na to, ali je podlaga, na primer, plastična ali aluminijasta.

Zaradi težav pri izvajanjem poskusa pa nam ni uspelo natančno ugotoviti kako se spreminjata višini gladine vode pred in po samem hidravličnem skoku. Iz danih grafov lahko le sklepamo, da višina gladine vode znotraj samega hidravličnega kroga z radijem pada, torej, da je največja višina gladine ob curku, najmanjša pa tik pred hidravličnim skokom. Opazimo tudi, da sami grafi le nakazujejo na to, da za višino gladine vode vrsta podlage ni pomembna.

Pri hidravličnem skoku v pravokotnem kanalu pri prehodu zapornice smo ugotovili, da višina tekočine po hidravličnem skoku v odvisnosti od specifične sile(M) limitira proti , ter da se kritična višina za nastanek hidavličnega skoka viša z večanjem pretoka tekočine po modelu . Zdaj vemo tudi, da pri hidravličnem skoku gibajoča tekočina izgubi energijo in toploto pri prehodu iz superkritičnega v subkritični tok, torej tekočina na konjugiranih višinah ima enako specifično energijo.

Na splošno sva s samimi rezultati zadovoljna, saj sva posamezne poskuse izvajala sama, v domačem okolju. V idealnih pogojih bi poskuse izvajala skupaj v laboratoriju, kjer bi lahko skupaj reševala težave takoj, ko bi se le te pojavile.

Poskuse bi v glavnem izboljšala preko bolj natančne izvedbe poskusa, to je, preko boljše izdelave samega modela (priprave) s katero sva testirala hipoteze. Tako bi lahko zmanjšala morebitne napake, v primeru hidravličnega skoka v koritu pa bi lahko z drugače urejeno pripravo dokončno potrdila ali pa ovrgla hipoteze, podane glede višin gladin vode pred in po skoku.

Sam poskus se da še razširiti.

V obeh primerih sva ugotovila, da bi bilo zanimivo posamezne hipoteze testirati še pri bolj ali manj viskoznih tekočinah. Sklepava, da bi s tem in z izpopolnjenim modelom samo izvedbo poskusa lahko še bolje razumeli sam pojav hidravličnega skoka.