1. DAN, 25. maj 2011

Z našim projektnim delom smo začeli v sredo, 25. maja 2011 v delavnici Hefajst na Fakulteti za matematiko in fiziko. Na začetku niti nismo vedeli kaj je naša naloga, saj navodil nismo pravilno razumeli, po pogovoru z mentorjem pa so stvari postale bolj jasne, začele pa so deževati tudi ideje glede dela.
Za začetek smo začeli iskati material, pri katerem je povratek v prvotno stanje najbolje viden in pri katerem bi z lahkoto izmerili relaksacijski čas. Odločilno je bilo tudi dejstvo, da je potrebno to vrnitev videti s prostim očesom. Po napornem iskanju smo se odločili, da bomo uporabili material za izolacijo – ARMAFLEKS. Prepričalo nas je tudi dejstvo, da se je trakec iz armafleksa lepo vrnil v prvotno stanje brez deformacije. Po nekaj poskusih smo sprejeli odločitev, da bomo za silo uporabljali uteži, mase 500 in 1000 gramov.

Priprava merjencev

2. DAN, 1. Junij 2011

Za začetek smo naredili zaslon z nosilcem, na katerega smo s pomočjo držala pritrdili naš merjenec. Vzporedno z merjencem smo položili meter, saj smo sprevideli, da bomo samo z njegovo pomočjo lahko določili, kdaj se merjenec vrne v začetni položaj ter nato ocenili raztezek merjenca. Za zaslon smo uporabili ogledalo, saj smo menili, da bi se na ta način najbolje izognili napaki paralakse.
Kmalu smo prišli do pomembnega vprašanja: kako segrevati merjenec, v našem primeru armafleks. Odločili smo se za vodo, vendar pa smo morali najprej preizkuiti, ali merjenec obdrži lastnosti tudi, ko je razmočen. Ugotovili smo, da armafleks postane malo bolj raztegljiv, ko je prepojen z vodo.
Naredili smo tudi prve meritve relaksacijskega časa. Opravili smo dvojne meritve: najprej smo uporabili 500 gramsko utež, nato pa smo meritev ponovili z novim merjencem in z utežjo 1000 gramov.

Merjenje relaksacijskega časa

3. DAN, 8. junij 2011

Zadnji dan smo izvedli še meritve pri različnih temperaturah materiala. Merjenec smo segrevali v vroči vodi.
Meritev smo opravili tako, da smo najprej vodo segreli na najvišjo možno temperaturo (blizu 100°C). Nato smo vodo malo ohladili in vanjo namočili naš merjene. Merjenec smo v vodi pustili dobrih 10 minut. Nato smo ga vzeli iz vode in ga obremenili z utežjo, ki je tehtala 1000 gramov. Počakali smo 10 sekund, merjenec razbremenili in pričeli s štopanjem.
Ko smo material segreli na 80°C se le ta po obremenitvi ni vrnil v prvotno stanje. To dejstvo nas je zaskrbelo, saj nismo vedeli ali je za to kriva temperatura ali voda. Da smo odkrili povzročitelja, smo se odločili, da naredimo meritve še pri nižjih temperaturah. Naša odločitev se je izkazala za pravilno. Ko je bila temperatura merjenca nižja od 50°C smo ponovno lahko videli vrnitev v prvotni položaj in tako smo lahko izmerili relaksacijski čas.