Potek dela

Elastomotor. Uporablja se v modelih letal in čolničkov, kar je bila prva misel, ki je šinila v naše lene in zdolgočasene možgane. Nemudoma smo začeli pregledovati svetovni splet v želji najti čim boljši načrt za izdelavo aviončka na elastomotor, in hkrati že razmišljali kako zabavno ga bo spuščati po učilnici. Ko smo polni pričakovanj in idej prvič vstopili v laboratorij in nam je asistent predstavil nalogo, smo z razočaranjem zrli v tri elastike, ki naj bi jim izmerili navor, moč in izkoristek.

Kljub pomislekom o smiselnosti projekta smo se hitro lotili izdelave naše merilne naprave. V leseno desko smo navrtali luknje na različnih razdaljah, kar nam je omogočilo elastike izpostaviti različnim obremenitvam.

Sprva smo nameravali v elastiko vpeti lahko leseno paličico in s kamero opazovati njeno gibanje, a smo se kmalu strinjali, da bo obdelava meritev preveč zahtevna. V iskanju boljše rešitve smo pomislili, da bi na elastiko pripeli elektromotor in merili kakšno napetost proizvaja vrtenje zaradi elastike, kar nas je pripeljalo do senzorja za rotacijsko gibanje.

Ta senzor meri časovno odvisnost kota rotacije. Preden smo se lahko lotili meritve lastnosti elastik, smo morali ugotoviti kakšen vztrajnosti moment in trenje v osi vrtenja ima naš merilni pripomoček. Iz spomina smo kaj kmalu izbrskali potrebne podrobnosti vaje iz Praktikuma I, pri kateri smo merili ravno ti dve količini za nek vztrajnik. Opremljeni s parametri merilnika smo končno lahko začeli s pravimi meritvami. Prva je bila meritev odvisnosti hitrosti vrtenja od raztezka elastike in števila vrtljajev na začetku.

Ko smo to opravili, smo se namenili izmeriti še izkoristek našega elastomotorja. Da bi ugotovili koliko dela vložimo v navijanje elastike, smo s pomočjo silomera izmerili kotno odvisnost navora pri navijanju. Oddano delo pa lahko izračunamo iz hitrosti dobljene pri prvi meritvi. S tem se je naše delo v laboratoriju zaključilo in preostala nam je le še obdelava podatkov in izdelava poročila.