4 poskusi

Merili smo čas preleta pri ceveh z različnimi dolžinami l.

Iz grafa lahko razberemo, da se čas padanja z večjo dolžino cevi podaljšuje, kar smo tudi pričakovali.  Ko smo poračunali povprečne hitrosti pri padanju skozi različno dolge cevi, pa nismo dobili zanimive odvisnosti. Poudarimo naj, da smo pri tem nismo upoštevali, da radiji cevi R in debeline sten cevi d ne vplivajo na rezultat poskusa, kar seveda ni točno. Iz tega lahko sklepamo zgolj, da dolžina cevi ni zelo pomemben dejavnik pri našem poskusu. (To seveda ne velja za zelo kratke cevi z dolžinami  dolžine do okoli 30 cm, kjer se hitrost magneta ne uspe ustaliti.)

Ker smo pri poskusu imeli na voljo cevi z različnimi dimenzijami, smo za parameter vzeli kar prostornino aluminija, iz katere je bila cev. Pri tem smo »zajeli« tako dolžino cevi l kot njen polmer R in debelino sten d.

Prostornina aluminija je:

Iz grafa lahko razberemo, da se z naraščajočo prostornino čas padanja (v glavnem) povečuje. Na padanje magneta torej vpliva ali dolžina cevi ali prostornina aluminija na enoto dolžine. Njun posamičen vpliv iz naših meritev ne moremo določiti.

Čas preleta iste cevi se z večjim magnetnim momentom magneta povečuje. »Močnejši«, kot je magnet, počasneje leti. To lahko pripišemo večji spremembi magnetnega pretoka, kar povzroči večjo inducirano napetost in posledično tok, s tem pa večjo silo, ki zavira gibanje.

Magnetne momente smo merili z isto metodo, ki je opisana v navodilih za Fizikalni praktikum 3 na Fakulteti za matematiko in fiziko (gl. vire).

Z zadnjo meritvijo ugotavljamo odvisnost časa preleta t od razmerja p/m, kjer je p magnetni moment magneta, m pa njegova masa. Opazimo lahko, da se
čas padanja kot funkcija tega razmerja (linearno) povečuje.