Primerjava metod:
Če primerjamo rezulate prve in druge metode, lahko opazimo, da smo dobili precej različni vrednosti, in sicer smo pri metodi s klancem dobili večji koeficinet trenja kot pa pri metodi z vleko. Menimo, da so naše meritve pri prvi metodi bolj kakovostne kot pa pri drugi. Pri drugi metodi smo namreč za izračun predostavili, da se telo giba enkaomerno to predpostavko pa smo le kvalitativno ocenili.
Kljub razlikam, pa lahko opazimo nekatere podobnosti. Pri obeh metodah smo dobili koeficient trenja med čevljem in betonom večji od koeficineta trenjam med gumo in betonom.
[1]
VS - Vrtalni stroj
/ - Meritve nismo opravili
Primerjava med suho in mokro podlago:
Pri prvi metodi nismo izvedli meritev na mokri podlagi, torej rezulatov obeh metod ne moremo kvantitativno primerjati.
Vendar smo pri metodi s klancem lahko kvalitativno ocenili, da je koeficient trenja čevlja na mokri podlagi večji kot pa na suhi. Čevelj se namreč na začetku sploh ni začel gibati, tudi potem ko smo ga potisnili, se je gibal precej počasi in se je vrtel. Iz tega lahko sklepamo, da je koeficient trenja čevlja na mokri podlagi večji kot pa na suhi, kar smo z drugo metodo tudi kvantiativno potrdili.
Z uporabo druge metode smo ugotovili, da je koeficient trenja gume na mokri podlagi nekoliko manjši kot pa na suhi (rezultata sta ob upoštevanju napake primerljiva), kar je sicer v nasprotju z našim opažanjem pri prvi metodi.
Vendar je bil naš prvi poskus zasnovan tako, da je guma na začetku mirovala, se pravi, je pogoj za začetek gibanja, da je dinamična komponeta teže večja od sile lepenja.
Možno je, da se je koeficient lepenja na mokri podlagi v primarejavi s suho podlago povečal, koeficient trenja pa zmanjšal. Sicer pa razlika med koeficintema trenja gume (merjenje z uporabo druge metode) na suhi in mokri podlagi ni tako velika kot pri
čevlju, torej smo pri prvi metodi težje kvaliativno ocenili koeficient trenja.