TEORIJA:
V snoveh, ki so v magnetnem polju, je gostota magnetnega polja drugačna kot na
istem mestu takrat, ko snov umaknemo. Ločimo 3 vrste snovi:
diamagnetne snovi (gostota magnetnega polja je v magnetnem polju malo manjša od
gostote magnetnega polja izven te snovi),
paramagnetne snovi (gostota magnetnega polja je v magnetnem polju malo večja od
gostote magnetnega polja izven te snovi),
feromagnetne snovi (gostota magnetnega polja je v magnetnem polju veliko večja od
gostote magnetnega polja izven te snovi).
Snovi lahko na diamagnetne, paramagnetne in feromagnetne delimo tudi s pomočjo uvedbe magnetne permeabilnosti:







Nas podrobneje zanima diamagnetizem, saj voda spada med diamagnetne snovi oz. diamagnetike. Druge značilne diamagnetne snovi so še npr. dušik, vodik, žlahtni plini, les, grafit, baker, srebro, zlato, bizmut in kamena snov. Bizmut je najmočnejši diamagnetik in je 20-krat bolj diamagneten kot voda.
Pojav diamagnetizma je sicer navzoč v vseh snoveh, vendar v paramagnetnih in feromagnetnih snoveh nad njim prevladujejo drugi, močnejši pojavi. Diamagnetizem je posledica gibanja elektronov v molekulah, magnetno polje snov izriva iz sebe.
Diamagnetne snovi imajo magnetno permeabilnost manjšo od 1, magnetno susceptibilnost pa manjšo od 0 (magnetna susceptibilnost vode je

Magnetna susceptibilnost je sorazmernostni koeficient med magnetizacijo in gostoto zunanjega magnetnega polja:



