Na koncu projektnega dela smo prišli do pomembne ugotovitve. V meritve smo se preveč (začetniško) zagnali, tako da na koncu »nimamo kaj dosti pokazati«. Pri merjenju smo hoteli preveriti preveč parametrov. Tako se nismo dovolj dobro posvetili enemu parametru in tistega res natančno proučili. Bolje bi bilo, da bi situacijo naprej »otipali«, se nato posvetovali kako bomo meritve izvedli in kaj je sploh smiselno in zanimivo preveriti. Tako pa smo preveč skakali iz preverjanja enega parametra na drugega.

Kljub vsemu nam je uspelo preveriti, kako se določena vrsta lepilnega traku obnese na različnih podlagah. Rezultati potrjujejo našo predpostavko, da je sila, ki je potrebna, da odlepimo lepilni trak z »gladke« podlage (steklo, pločevina), večja kot pri »hrapavi« podlagi (stirodur).
Ker nam je ostalo bolj malo časa, smo se odločili, da preverimo kakšno »zanimivost«, ki je ni na seznamu zastavljenih parametrov, na primer kako se lepilni trak obrablja.

 

Tekom izvajanja poskusov, smo uvideli, da bi morali za bolj verodostojne rezultate našo metodo dela izboljšati. In sicer,da bi bili zagotovljeni enaki pogoji za vse meritve, bi morali postopek lepljenja lepilnega traku nekako standardizirati. Na primer: podlago bi prilepili na lepilni trak tako, da bi jo obtežili s točno določeno utežjo za točno določen čas. Mi pa smo vse izvajali kar »ročno« – podlago smo z roko pritisnili ob lepilni trak, kar mogoče ni bila najboljša metoda.