Naredili smo dva mehanska modela električnega upora. Uporabili smo dve različni
deski, žeblje, različne žogice, fotoaparat, laserje in optična vrata. Na eno desko
smo žeblje posejali naključno, na drugo pa v določenem geometrijskem vzorcu. Na deski
smo označili več intervalov. Pri različnih naklonih deske, smo spuščali različne žogice
(lesena, kovinski, iz stiropora, gumijasta) in vse to posneli. Iz posnetkov smo razbrali,
ki ga žogice potrebujejo za prelet posameznega intervala. Opazili smo, da so časi na vseh
intervalih pri enakih spremenljivkah (naklon, žogica) približno enaki. Iz tega smo sklepali,
da postane hitrost žogice po določenem času enakomerna. S pomočjo povprečnih časov smo
potem izračunali povprečno hitrost žogic.
Slika 6: Spuščanje žogice po deski
Moški del skupine, se je eksperimenta lotil še na drugačen način. Čas sta merila s pomočjo laserjev in štirih optičnih vrat. Pri tem se je pojavil problem, saj so računalniki sposobni hkrati obdelovati podatke le iz dvoje optičnih vrat. Zato smo bili primorani uporabiti kar dva računalnika. Te podatke smo potem analizirali in pri tem naleteli na veliko težav. Prišli smo do zaključka, da je bolje poslušati ženske in se vrniti na prejšnji način izvajanja meritev.
Slika 7: Meritve z optičnimi vrati.