REZULTATI MODELA Z NAKLJUČNO RAZPOREJENIMI ŽEBLJI
Graf 1: Deska z naključno razporejeni žeblji.
Iz analize časov, smo ugotovili, da so časi na posameznih intervalih približno enaki,
kar pomeni, da je imela žogica v povprečju enakomerno hitrost po klancu. Oba naša modela sta
torej ustrezala zahtevam naloge.
Iz grafov razberemo, da je hitrost linearno odvisna od sinusa naklonskega kota deske
(pospešek žogice med dvema trkoma je produkt težnega pospeška in sinusa naklonskega
kota). Pri večjem naklonu so bile tudi hitrosti večje.
Meritve niso povsem v skladu
s teorijo, saj poleg naših merskih napak na hitrost vpliva tudi zračni upor, trenje
in material žogice. Kljub vsemu pa smo dobili dokaj dobre rezultate, ki ne odstopajo
preveč od linearnega povprečja.
Na hitrost žogice vpliva tudi njena velikost, kar bi bilo
ekvivalentno različni gostoti žebljev. Opazimo, da večja žogica potrebuje več časa,
da prepotuje enako razdaljo kot manjša, kar je posledica večjega števila trkov in
posledično krajše povprečne proste poti.
REZULTATI MODELA Z NAČRTNO RAZPOREJENIMI ŽEBLJI
Graf 2: Deska z načrtno razporejeni žeblji.