Pri več različnih temperaturah
Pri analizi podatkov do sedaj opisanih poskusov nismo upoštevali, da se je temperatura med izvajanjem poskusa spreminjala zaradi toplotnega toka skozi stene komore. Tako smo se osredotočili le na večje spremembe v temperaturi, poskuse pri manjših razlikah v temperaturi pa povprečili.
Nato pa smo naredili še niz poskusov, pri katerih smo s termometrom merili temperaturo zraka v delovni komore pred vžigom posameznega tulca. Zrak v komori smo najprej segreli s fenom, nato pa opravljali poskuse. Ker je bila odprtina delovne komore med pripravo na nov poskus odprta, se je zrak takrat ohladil. Sproti smo v delovni komori merili temperature in si jih zapisovali. Med samimi poskusi smo poskušali zagotoviti čim manjši vpliv okolice. Tako smo lahko izmerili vpliv temperature na potek poskusa na majhni skali. Rezultati so predstavljeni na spodnjih grafih.
Iz grafov lahko razberemo, da se potek poskusa ne spremeni bistveno, če gledamo spremembe pri več različnih temperaturah. To se jasno vidi iz grafa odvisnosti t1 (čas od vžiga do poleta) in t2 (čas od poleta do konca gorenja) od temperature, saj sta trendni črti praktično vzporedni abscisni osi. Za odvisnost dosežene višine od temperature, ki jo prikazuje spodnji graf, pa tega ne moremo trditi z gotovostjo. Za točnejše zaključke bi morali opraviti več meritev.
Sklep
S pomočjo teh poskusov smo ugotovili, da temperatura okolice ni parameter, ki bi pomembno vplival na potek našega poskusa. Zato smo sklepali, da je za polet tulca potrebna zadostna temperaturna razlika ΔT, ki pa je neodvisna od začetne temperature zraka v okolici tulca. Pri gorenju tulca namreč izgoreva njegova masa, kar povzroči sproščanje sežigne toplote
Ta toplota povzroči segrevanje zraka, zato tu velja enačba
kjer je Qz toplota, ki se sprosti v zrak, c pa specifična toplota zraka. Neka masa zraka se torej segreje za tako temperaturno razliko ΔT . Predvidevamo torej, da na potek poskusa vpliva količina sproščene toplote, ne pa začetna temperatura zraka.