PROJEKTNO DELO

1. Valj na nihalu

Potrebščine:

Kontrolne spremenljivke: φ – odmik od ravnovesne lege, U – napetost na tuljavi, v – hitrost zraka.

Ker je poskus potekal pri sobnih pogojih, je znašala trenutna gostota zraka . Za koeficient upora zraka smo poiskali približno vrednost .

Potek poskusa: Najprej smo sestavili preprosto leseno ogrodje, vendar smo ugotovili, da bi bilo za naše potrebe pri velikih hitrostih zraka le-to prelahko in bi se premikalo oz. bilo nestabilno. Tako smo si sposodili in pripravili dve kovinski stojali, ki sta zagotovili čvrstost in nemoteno izvajanje poskusa. Ker smo morali izmeriti čim večje območje hitrosti vetra, ki ga je zmogel naš zračni top, smo izdelali dva različna valja, enega lesenega in drugega plastičnega, pri čemer je bil slednji v notranjosti votel in zato tudi nekajkrat lažji od lesenega. Izvedli smo poskus z vsakim valjem posebej, pri čemer smo ga obesili na prej omenjeno kovinsko konstrukcijo in ga pripeli na trakove, v osišču pa smo namestili še vrtljive ležaje, da smo karseda zmanjšali vpliv trenja. Priprava, s katero smo proizvajali veter, je bila sestavljena iz neke vrste tuljave oziroma elektromagneta, na katerem smo povečevali napetost, ta pa je povzročila curek vetra iz priprave, ki je spominjala na zračni top. Zračni top smo postavili na razdaljo 15cm od nihala z valjem ter ga usmerili v središče valja, da je bil curek čim bolj enakomeren na obeh polovicah valja (zgoraj in spodaj). Poskus smo izvedli na dva različna valja, pri čemer je bil lažji plastični valj primernejši za nižje, težji leseni valj pa za višje hitrosti vetra. Za končno primerjavo pa smo naposled na isto razdaljo in višino kot pri teh dveh poskusih postavili še Vernierjev anemometer ter izmerili odvisnost hitrosti vetra od napetosti na tuljavi.

Fotografija poskusa 1. Avtor: Tadej Tomanič.