Teoretični model 2: poskus, kjer smo merili odvisnost raztezka od hitrosti vetra. Avtor: Aljosa Gejšek
Pri drugem eksperimentu smo merili odvisnost raztezka vzmeti od hitrosti vetra. Na zračno drčo smo položili voziček z jamborjem. Le ta je bil nato s pomočjo vzmeti (newtonmetra) čvrsto pritrjen na steno. Vzeli smo newtonmeter s skalo do 10 N. Celotno merilno območje je bilo na razdalji 25 cm od pihalnika. Na razdalji 5 cm (za kolikor se je raztegnila vzmet) je bil veter v prvem približku enakomeren.
Kvadratni zakon upora:
Pri turbulentnih tokovih s kakršnimi imamo opravka pri tem poskusu, stopi v veljavo namesto
linearnega, kvadratni zakon upora.
Upor telesa se lahko oceni iz zastojnega tlaka. V zastojni točki, je relativna hitrost kapljevine (zraka)
enaka nič. Tlak p pa je večji od tlaka v simetrično izbrani točki na drugi strani telesa, kjer je hitrost
tekočine zaradi vrtincev različna od 0. Iz Bernoullijeve enačbe sledi:[1]
Če množimo tlačno razliko še površino dobimo oceno za silo. Koeficient Cv je odvisen od oblike in lege telesa. Prevzamemo, da je konstanten (jadro se ne deformira) in velikosti Cv = 1.3 +-0.05.[4]
V ravnovesni legi na telo delujejo naslednje sile FV1 = sila upora na jadro FV2 = sila upora na jambor, Ftr = sila lepenja, Fvz = sila vzmeti. Enačba za ravnovesje sil je torej:[1][5]
S preprostim poskusom ugotovimo, da je sila trenja na voziček zanemarljiva (na newtonmetru je premik mnogo manjši kot negotovost premika (ki je ± 0.025N). Sila na jambor, (ki je 3 mm širok in 4 cm visok valj) je zaradi neznanega vetrnega profila na robu, nemogoča za izračunati. Lahko pa predpostavimo, da je zaradi majhnih dimenzij (v primerjavi z velikostjo jadra) zanemarljiva oz. še bolje da je nasprotno enaka prav tako majhni sili trenja. Nova enačba ravnovesja je torej:
Slednja enačba je tista, po kateri smo izračunali hitrost vetra.