Pri drugi metodi smo se odločili, da bomo merili hitrosti pred in po odboju žogic. Sprva smo hoteli poskus izvesti v vodoravni smeri. Naredili smo klanec za žogice, da so imele dovolj hitrosti. Klanec je moral biti kot krivulja in pod dovolj majhnim kotom povezan s tlemi, da žogica pri prehodu iz klanca na tla ni začela poskakovati. Pred klancem smo postavili optična vrata, da smo izmerili hitrost žogice pred trkom. Za vrati smo postavili leseno steno, od katere se je žogica odbila nazaj skozi optična vrata, kjer smo izmerili še hitrost žogic po odboju. Težave so nastopile, ko se je žogica odbila od stene. Odboj ni bil lep zaradi trenja med podlago in žogico. Težavo smo hoteli odpraviti z zmanjšanjem trenja s pomočjo milnice, a ni bilo pričakovanega uspeha. Po razmisleku smo se odločili, da sistem postavimo navpično in odstranimo klanec. Tako smo žogice spuščali iz zraka skozi dve optični vrati. Iz poznane razdalje med vrati in izmerjenega časa ob prehodu žogice med njima, smo določili hitrost žogice. Izmerili smo hitrost pred odbojem in po odboju. Zračni upor smo zanemarili. Poskus smo ponovili večkrat in rezultate vpisovali v tabele.