Teorija

Podolgem in pocez

Glasbeno – fizikalni slovar

Konsonanta?!

•Interval - je razdalja med dvema tonoma oz. med njunima višinama. V akustičnem smislu lahko intervale delimo v dve skupini: konsonance in disonance. Običajno vzporejamo konsonanco s prijetnostjo in disonanco z neprijetnostjo pri istočasnem poslušanju dveh različnih tonov.

•Konsonanca – glasbeni izraz, ki se nanaša na glasbeno harmonijo in podaja lastnost intervala. Konsonantni intervali so stabilni, v nas izzovejo občutke ugodja. Konsonance delimo v nepopolne in popolne. O popolni konsonanci je govoril že Pitagora, ko je delil struno v razmerju 1:1 (prima), 1:2 (oktava), 2:3 (čista kvinta) in 3:4 (čista kvarta) in ugotovil, da so tem delitvam ustrezni istočasno zveneči toni ušesu prijetni. V srednjem veku je glasbena teorija sprejela še razmerja tako imenovanih nepopolnih konsonanc 5:6 (mala terca), 4:5 (velika terca), 5:8 (mala seksta) in 3:5 (velika seksta).

•Disonanca – glasbeni izraz, ki podaja lastnost nestabilnega intervala. Disonančni intervali (mala in velika sekunda, mala in velika septima, vsi zvečani in zmanjšani intervali) so ušesu manj prijetni, nosijo napetost in težijo k razvezu v konsonančne.

•Oktava – glasbeni interval, razmerja frekvenc tonov intervala oktave je 1:2.

•Polton – najbolj disonanten glasbeni interval, znan tudi pod imenom mala sekunda. V dvanajsttonski temperirani uglasitvi so vsi poltoni po svojem obsegu enaki. Katerikoli interval lahko definiramo z ustreznim številom poltonov. Interval oktave obsega torej 12 poltonov.

Vse zgoraj navedene razlage se podrejo, kadar skušajo antropologi razložiti glasbo in glasbene lestvice nezahodnih kultur. V teh primerih je treba sprejeti razlago, da je konsonanca stvar tradicionalne vzgoje in ne nazadnje morda celo prirojenosti. Tako lahko pojasnimo, zakaj je glasba za ta ljudstva subjektivno konsonantna, čeprav jo nauk o harmoniji uvršča med disonantne pojave.

•Nelinearno popačenje - Dokler sprejema uho šibka zvočna nihanja, se obnaša kot linearni prenosni sistem, ki ne kaže nobenih popačenj. To pomeni, da se sinusno nihanje iz zraka preko bobniča prenese v notranje uho kot sinusno nihanje. Pri večjih amplitudah (jakostih) pa začne prenosni sistem kazati nelinearnost, kar privede do popačenja vhodnega signala. Nelinearnost je torej toliko bolj izrazita, kolikor večja je amplituda nihanja, zato je poslušanje tišje naravnane glasbe vedno vernejše originalni izvedbi. Nelinearnost povzročajo tri slušne koščice v srednjem ušesu: kladivce, nakovalce in stremence, ki jih povezuje z bobničem in ovalnim okencem neelastično vezno tkivo. Izhodni signal torej ni več sinusoida, ampak potlačena krivulja, ki pa je še vedno periodična. To je zelo pomembno, saj jo potemtakem lahko izrazimo s Fourierovo vrsto. Ta obsega poleg osnovne še višje harmonske frekvence. Njihov dodatek daje prvotnemu tonu nek spremenjen zven. Nelinearna popačenja niso nujno škodljiva, saj lahko prvotni ton celo obogatijo, da postane glasbeno – zvensko bolj bogat.